Fragmenti koncertnih vtisov z letošnjega Menta

Različna prizorišča po Ljubljani, 1.-3. februar 2017

Ko si v dneh po festivalu Ment ljubitelji glasbe izmenjujemo vtise in si predlagamo tiste posebne bende z različnih koncev Evrope, včasih pozabljamo, kako instantna, fragmentarna in krhka ta mnenja pogosto pravzaprav so. Ustvarjamo si jih namreč na podlagi nastopov, ki večinoma trajajo le kakšne pol ure, v nekaterih primerih pa jih v želji po zajemanju čim večjega dela lajnapa ujamemo celo le za nekaj minut. Ment pač nima headlinerjev, ta enakopravnost pa v praksi četrtkovega in petkovega večera načeloma pomeni, da si vsak obiskovalec na podlagi mimobežnih nasvetov ali pa predhodnega hitrega youtube čekiranja zariše svoj spored bendov, ki je le stežka reprezentativen za širši prikaz kvalitete programa. 

Vtisi pa so seveda od konteksta odvisni tudi v drugih pogledih. Hud bend, ki nastopa v šišenski Komuni ob sedmih zvečer, bo le stežka ustvaril atmosfero, kakršna denimo spremlja in v spomin zapiše polnočne metelkovske nastope. To lahko mimogrede napelje tudi na misel, da je oddaljena Šiška v četrtek in petek obiskovalcem logistično bolj v napoto kot ne, a je vrednost zgodnjih šišenskih nastopov morda iskati prav v njihovi umirjenosti in običajno ravno pravšnji obiskanosti. Slednje začne človek ceniti v četrtek in predvsem petek ponoči, ko v nekatere metelkovske klube zaradi gneče sploh ne more vstopiti. Tako je bila Gromka npr. premajhna za vse, ki smo želeli prisostvovati nastopu hrvaškega indie rock girl-benda Žen, pred Channelom pa smo morali ob divjem nastopu v živo vse bolj glasnih in nadžanrskih domačinov Persons from Porlock kar nekaj minut čakati na dežju. In ker je takšna narava festivala, morajo najbrž tudi organizatorji iskati nastopajoče, ki bodo znali obiskovalce pritegniti hitro in močno. Pri tem se izkaže, da so nekateri bendi res primerni predvsem za bežno čekiranje in poplesavanje, a lahko vsako leto naletimo tudi na precej iz tega ali onega razloga zelo izstopajočih koncertov.

Pri enih je glavni adut že neka očitna drugačnost. Duo Honeymoonshaker z mešanico bluza in beatboxanja od uličnih začetkov zdaj prihaja do relativno velikih evropskih odrov, pri čemer z dokaj prepričljivim glasbenim izrazom in nalezljivo energijo ostane v spominu, a bo morda za zdaj ostal tudi le na nivoju showcase atrakcije. Vsaj delno že zaradi z rahlo britansko aroganco prevlečene ambicioznosti in želje po uspehu, ki sta jo fanta pretirano izkazovala s svojo prezenco in nagovori. Še bolj poseben pa je estonski raper Tommy Cash, ki je nadomestil odpadle Deerhoof, kar fanov skupine najbrž ni najbolj potolažilo. Njegova pojava in videospoti res nakazujejo več nastopaštva kot glasbe, a je tokratni vrtinec agresivne EDM in trap estetike ter posrečenih banalnih nagovorov pustil kar dober vtis. Pri tem pa se je lahko zopet porajalo vprašanje, kako slabo si lahko privoščiš rapati, če imaš za sabo zanimive beate in v sebi pravo mero karizme.

Bolj relevantna pa je morda druga vrsta omembe vrednih nastopov. Gre za bende, ki se s svojo glasbeno usmeritvijo ne zdijo vezani na golo izstopanje, na določene trende ali kontekste nastopanja, temveč pritegnejo preprosto zaradi talenta za skladanje komadov. Prvi večer je presenetil norveški trio Sauropod, ki v spomin prikliče razne velikane ameriškega alternativnega rocka devetdesetih, kar očitno še ni povsem izčrpan zvok, sploh če mu vtisneš toliko melodike in hookov, kot to uspešno počne Sauropod. Bend se zdi že zdaj sposoben zasedati tudi samostojnejše termine in ga velja v prihodnje  še spremljati. Na povsem drug način pa je zagrabila umirjena in morda bolj prefinjena glasba poljskega dream-pop dua Coals, ki je s svojo atmosferičnostjo Komuno pošteno očaral v že omenjenem, malce nehvaležnem zgodnjem terminu. 

Nekateri bendi pa prepričajo že s svojo nebrzdano life-or-death energijo, ki te obdrži v dvorani, tudi če si imel v planu še kaj drugega. Takšen je bil skorajda še golobradi nizozemski indie rock trio The Homesick, ki je izpadel precej bolj post-pank nažigaško, kot bi pričakovali, s tem pa morda celo zasenčil sicer prav tako zanimive rojake The Sweet Release of Death. O nebrzdanosti nastopov belgijskega noise-rock benda Raketkanon smo se lahko v Ljubljani prepričali že lani in tokrat v nabiti Gala Hali ni bilo nič drugače, a je vrhunec divjega četrtkovega večera morda napočil že tik pred njimi z nastopom White Wine. Gre za berlinski projekt relevantne portlandske indie figure Joeja Haega, ki je ob tokratnem nastopu v Menzi ves čas kazal, da je v smislu performansa na višjem nivoju od večine nastopajočih na festivalu. Četudi komadi sami po sebi morda ne bi izstopali, jim je nadvse multiinštrumentalni trio in predvsem sam Haege z ropotuljo pri skakanju po odru in z njega kot eksotični karizmatični vodja ves čas dajal redko občuteno privlačnost. 

Ob vseh teh kitarskih dozah, ki bi jih sicer v prihodnje veljalo tudi ob zgodnejših urah nadgrajevati z žanrsko bolj raznoliko ponudbo, se je seveda v zaključku dnevnih programov prileglo tudi kaj drugega: npr. beloruski hiphop producent Awlnight, všečna madžarska reinterpretacija footworka Uffalo Steez, z novimi komadi oboroženi Matter, v sproščenem petkovem zaključku pa tudi primorski elektronski junaki, združeni v projekt GIRO.

Pri tem je razigrana množica že malce zadržane beate Luxasovega DJ-seta konzumirala z velikim zadovoljstvom, napetost pa se je nato stopnjevala preko .čunfovega hip-hop-IDM preskakovanja in Gregabytesove suverene predstavitve nove nojz-melodike do pričakovano najbolj intenzivnega, nastopaškega Blaža, ki ima kljub mladosti za sabo že toliko impresivnih izdaj, da lahko v živo s sintom v roki skače od hita do hita. Sorazmerno velika množica je dočakala tudi pozne Šuljove hiphop beate, ki napovedujejo zelo relevanten prihajajoči album, tako da je ljubljanska predstavitev Gira v celoti uspela in le upamo lahko na čimprejšnjo reprizo. Poleg tega pa je vključevanje domačih projektov in konceptov, kot sta Giro in Kamizdat, ob novih lokacijah še ena dobrodošla nadgradnja vse večjega in uspešnejšega skupka alternativnih glasbenih momentov in fragmentov, imenovanega Ment.