Giuseppe Ielasi

MoTA Point, 20. 5. 2014

Po dveh nastopih v Ljubljani, prvem v bendovskem okolju in drugem v solističnem ozračju, obakrat pa v okviru Defonije, se je Ielasi včeraj še tretjič predstavil slovenskemu občinstvu in znotraj slabo uro trajajočega nastopa predstavil karseda širok diapozon svojega ustvarjanja.

Mojster elektroakustične glasbe iz okolice Milana je na začetku za poslušalce odigral, ali bolje, s pomočjo leptopa, zunanjega audio vmesnika in mešalke odmiksal polurni nastop, minuciozno pripravljen in strukturiran, kar pa je bilo pravzaprav povsem nasprotno pričakovanjem pisca te recenzije, ki je v kuloarjih vedežev podtalnih godb pridobil informacijo, da lahko pričakuje (in to pričakovanje je vzel zelo zares!) live act, torej živo manipuliranje z objekti, najsi bojo to servo motorčki ali drugi predmeti, nekakšno ustvarjanje musique concrete v realnem času, od njene stvaritve pa vse do njene predaje poslušalstvu. Vendar je potrebno poudariti, da je bil tovrsten horizont pričakovanja hitro potlačen, tudi v psihoanalitskem smislu, če želite, tako da je vse, kar boste lahko o njem slišali v tej recenziji, majhen ostanek nekega drugega občutja, mogoče pa tudi večja distanca do slišanega.

Giuseppe Ielasi je svoj nastop začel s tišinskimi oblikovanji prostora, z razširjanjem zvoka preko meja njenih osnovnih gradnikov, torej preko prakse dezavtomatizacije vsakodnevnih šumov, pokov in ostalih piskov, ki se jih je dalo locirati v realnem; to so bile žlice, zvoki vode, bil je tejprikorder in tako naprej, vse dokler se ni začel zvočne vsote vse bolj plastiti, ne toliko plastiti, kot je ta postajala intenzivnejša, saj ni šlo za organsko plastenje, temveč za ojačitev jakosti, tako emocionalne kot fizične, zvokov, ki jih je s pomočjo mešalke Ielasi spuščal in odvzemal končnemu miksu. S tem je počasi prehajal v bolj ritmične vode, v zametke proto-2-stepa in tropskega perkusiranja, ki pa se zaenkrat še niso razvile v enotno gmoto eksperimentalnega 4/4 tehnoiziranja, kot je to mogoče slišati na kateri izmed zadnjih Ielasijevih izdaj. Z dvema ali tremi vzponoma je po pol ure zaključil svoj nastop s počasnim fejd autom in s strani poslušalcev požel smiseln aplavz, ki je z nekaterimi vzkliki iz občinstva že napovedoval bis. Ta se je po kratkih mahinacijah znotraj programskega orodja Ableton tudi zgodil.

Drugi del, ki je trajal slabih dvajset minut, se je začel bolj udarno, šlo je za ritmično pulziranje punchy elementov, ki pa so se po začetnih migljajih z glavo prelevili v bolj ambientalno usmerjena dromljanja, ki so se zdela za kanček bolj kaotična, če smemo temu tako reči, kot prvi del nastopa, za kanček bolj improvizirana, če se temu sploh lahko tako reče, in obenem tudi ne tako zgoščena, če ta označevalec sploh nosi kakšen jasen smisel.

Z obema deloma včerajšnjega nastopa v MoTA Pointu je Ielasi v dobrih petdesetih minutah predstavil širok pregled svojih novejših muzik, nekateri zvoki so bili reciklirani iz že znanih ustvarjalčevih izdaj, denimo iz sodelovanje z Jaegrom in tako naprej. Obenem pa se je pokazala tudi osredotočenost tovrstnih godb na tehnične detajle izvedenih zvokov, na mojstrsko ustvarjanje prostora in predvsem na pretanjeno spuščanje in dvigovanje reglerjev na mešalki. Čeprav se na prvi pogled zdi tovrstno delo pravzaprav nevredno pozornosti, pa stoji ravno v centru Ielasijevih godb, njegovega širšega glasbenega izraza. Na nek način ravno z v mainstremu skritimi orodji ustvarjanja glasbe prezentira jasnejši izraz svojega konceptualnega aparata in nenazadnje, tudi estetskega dela svoje glasbe.  

Včeraj smo bili torej priča dobremu nastopu in celovitemu prikazu avtorjevega dela, ki se je zdel na začetku mnogo bolj enoten kot proti koncu – nemara pa je to tudi zaradi imanentnih lastnosti različnih pristopov samih -, obenem pa se je tokrat zdela kulisa svetle in prometne Gosposvetske ulice, ki smo jo lahko gledali skozi okno kot filmsko podlago k nastajajočemu soundtracku, kot je po nastopu komentirala ena izmed udeleženk, zelo primeren vizualni dodatek že tako izčiščenemu nastopu.

Apendiks:

DJ grafiti Žige Puclja.

Intervju Ž. P. z G. I.