Glasbeni dokumentarec Moj narobe svet (Petra Seliškar, 2016)

Ob frazi »moj narobe svet« lahko dobimo dve med seboj povezani, a na nek način tudi precej izključujoči se asociaciji. Prva, ki jo lahko poljubno raztegujete s frazami idealistične filozofije oziroma njenega postavljanja na glavo, vsebuje preprosto idejo, da je svet »narobe«, kar pa lahko vidimo le skozi blisk na obzorju njegovega »prav«. Ta pogled nam bo morda prinesel nek srhljiv vpogled in vizionarski zanos. A tu je še druga možnost, ki pozornost preusmeri s sveta k lastniku pogleda, v katerem se je svet prevrnil tako, da je videti »narobe« – s tem pa se nam morda pokaže nek njegov »prav«. Svet se nam pokaže tak, kot v resnici je, a hkrati je pozornost, da nas ne bi resnica preveč slepila in skelela, pomaknjena k opazovalcu, ki nas s svojim razkritjem nekako tolaži. Namesto k svetu smo zdaj obrnjeni k nekemu opazovalcu ali šaljivcu, ki nam s svojim zgledom kaže, da se ta siva puščava sveta lahko obarva mavrično, če se le malo »narobe« postavimo. Ta svet je namreč svet njegovega pogleda, ki je malce trapast na način, ki nam govori nekaj resničnega, a ob tem tudi v srcu prijetno pogreje in grenko nasmeji. Kot glažek vinčka, ej!

Čeprav na tak način orisana alternativa tako filmu kot Ježku dela nekaj krivice, pa sam Frane Milčinski mlajši ni povsem brez zaslug zanjo. Po nekaj uvodnih taktih filma namreč prometejsko pove tole: »Nikoli nisem imel in nimam umetniških ambicij. Nočem lesti na Parnas. Raje ostajam doli, med ljudmi, ki jih imam tako rad. Jaz nisem umetnik. Jaz sem samo komunalna usluga. Nekaj, kar je ljudem na voljo za vsakdanjo rabo. Kot trotoar, vodovod, trolejbus ... Rad bi bil samo navaden klovn za navadne ljudi. Rad bi bil dvorni norec njegovega veličanstva Človeka.« V ironičnem pogledu kakopak ostane nekaj enigme in film se z njo spopade tako, da se skuša zazreti – ne toliko v ta pogled, ampak raje – skozenj. Pogledati na vse skupaj skozi Ježkove oči. To pa začetni alternativi uide v neko tretjo perspektivo.

V filmu Petre Seliškar, ki je že pred štirimi leti potoval po kinematografih in pobiral predvsem domače nagrade, nedavno pa si ga je bilo mogoče še enkrat ogledati v karantenski ediciji baze slovenskih filmov, res ne dobimo enciklopedičnega vpogleda v življenje pesnika, igralca, pisatelja in – če mu verjamemo – komunalnega delavca. A namesto tega nam k njemu odpre več drugih poti. Nekomentirani arhivski posnetki verjetno že vsem dobro znane izreke o sreči, nastanku in usodi človeka ali opojni tolažbi pospremijo s slikami življenja, ki bi ga besede lahko komentirale. V drugih posnetkih nas s spretno montažo po filmu vodi kar igralec in mojster satire sam. Tretja, najobsežnejša, a vseeno nevsiljivo prisotna plat pa je serija glasbenih izvedb, ki ob komentarjih originala izvirno še enkrat uglasbijo Ježkove songe.

Ti morda nekoliko priprejo veke, izza katerih smo si drznili izposoditi satirikov pogled. Vanj se namreč za nekaj trenutkov naseli še izbor Chrisa Eckmana, ki je pri filmu odigral vlogi nastopajočega in glasbenega producenta. Povsem drugače kot novovalovski Basisti, ki so nekoč jezno in uporno obdelali Ježkovo pesmarico, Eckmanov izbor poudari njeno mehko, trpečo, morda celo patetično, očitno pa zelo intimno plat.

Sprva je očitno, da Ježek v filmski glasbi spregovori mednarodnemu občinstvu, saj je večina pesmi prevedenih v angleščino. Pesnikova beseda je univerzalna, zato je njena potujitev seveda dobrodošla, če ne nujna – le zakaj bi se hoteli nostalgično ozirati v košček narodove preteklosti, če pa je že Ježek z otroško eleganco iz nje tudi že izstopil? Vseeno pa so zanimivejše tiste izvedbe, ki nekoliko nabrusijo pesnikovo ost, ne da bi s tem tudi zapustile mehkobno, počasno in intimno globino filma. Kimmo Pohjonen, Tomaž Pengov v verjetno enem njegovih zadnjih posnetkov, Eckman, Cherkezi Orchestra, Bernays Propaganda ali Josipa Lisac s srhljivo čudnimi besednimi poudarki, Ježkove originale izpeljejo v raznolike in konsistentne glasbene interpretacije. Ježek se naseli v ameriški novi folk, novi jugo punk val, balkanski jazz, v njegovih besedah pa mimogrede odkrijemo socialističnega filozofa, Kubricka ali Lukrecija, spotoma in skozi enostavno pripoved, ki film zaokroža. Ob tem bi predvsem po zaslugi montaže in spretne izmenjave enih in drugih posnetkov težko rekli, da gledamo le glasbeni film, čeprav izbor glasbe tvori spodoben soundtrack, ki ga je leta 2019 na vinilki izdala založba PDV Records.

Kako razumeti tretjo perspektivo, ki jo ubere film med politično kritiko, omenjeno na začetku, in umetniškim umikom? Mogoče kar nekakšno negativno sintezo obeh, ki v neizprosnem Ježkovem nasmehu razkrije humanizem, vanj postavi bolečino in nas z obojim pusti same.