Gwar in Voivod v Ljubljani

Kino Šiška, Ljubljana, 12. 12. 2019

Letošnjo že tako bogato bero koncertov, ki so jih predvsem v Ljubljani organizirali Veseli Dihurčki, je na prvi pravi snežni dan, torej v četrtek, 12. decembra 2019, obogatil še prihod španskih Childrain, kanadskih Voivod in medzvezdnih Gwar, ki so vojno svetov izvedli v veliki dvorani Kina Šiška. Dvorana v Šiški se sicer žal ni tako napolnila, čeprav so Gwar kulten bend, ki res igra precej povprečen heavy metal, a zato manko v izvirnosti in moči glasbe nadoknadi z običajno precej drznim odrskim nastopom, za govor o Voivod oziroma o njihovem pomenu za razvoj ekstremne glasbe pa bi v takšni recenziji imeli le premalo časa – verjetno je taki polnosti dvorane botrovalo predvsem, da so Gwar izjemno popularni predvsem v ZDA, medtem ko jim podobno popularnost v Evropi, tako v smislu glasbe kot odrskih nastopov, kradejo Finci Lordi. Voivod so kult, ampak kult, ki kljub več križem še ni dosegel toliko src mladih metalcev in metalk, kot mu je uspelo s tistimi, ki so odraščali v 80. in 90. letih, prav tako pa je slabih sto petdeset kilometrov stran, torej v Zagrebu, isti večer nastopila kultna švedska zasedba At The Gates ob boku še bolj kultnih švedskih black thrasherjev Nifelheim. A naj manjši obisk ne bo razlog za slabo voljo oziroma kot so rekli Voivod: »Ni pomembna kvantiteta, šteje le kvaliteta.«

Glasba / DJ Grafiti

VOIVOD

Kanadski progresivci od 1983 do danes

Ivan Cepanec

 / 29. 10. 2016

S to mislijo o kvaliteti in kvantiteti si avtor recenzije na tem mestu daje legitimen izgovor za neobravnavo prvega nastopa večera, benda Childrain iz Španije. Ker so, vsaj po slišanem na YouTubu oziroma Bandcampu, iskreno rečeno, brezvezni. Na vprašanje, zakaj so ob vseh bendih, kot so italijanski Vexovoid, nemški Scanner, ameriški Vector ali Nocturnus, angleški Bal Sagoth, ki tako dobro združujejo metal in znanstveno fantastiko, v turnejo vključili prav Childrain, ni smiselnega odgovora. Ali je šlo za denar ali za veze, kdo ve – rezultat je isti: tudi če jih ne bi bilo ... Zato pa je toliko bolj završalo, ko so oder zasedli kanadski čudaki Voivod. Kvartet, ki ga sestavljajo vokalist Snake, bobnar Away, kitarist Chewy in basist Rocky, je Slovenijo obiskal šele drugič, a tudi tokrat so bili v vsakem pogledu odlični. Njihova glasbena zapuščina, ki združuje rock'n'roll, thrash metal, crust, progressive metal, grunge in še kaj, je izjemno bogata, na kar smo na valovih Radia Študent opozorili že v DJ grafitih pred nekaj leti. Tokrat so Kanadčani svoj eno uro dolg nastop osredinili najprej okoli hitrih komadov in predvsem s fokusom na lanski plošči The Wake. 

Že z otvoritvenim singlom Post Society se je pokazala moč kvarteta, ki zna motorheadovski boben združiti z bizarnimi kitarskimi riffi, kakršne je v Voivod vpeljal zdaj že pokojni kitarist Piggy in jih lepo ritemsko podkrepita odštekani bobnar in tvorec grafičnih podob benda Away ter basist z res eklektičnim zvokom, Rocky. Bend je ob hitrih komadih tudi sam norel po odru, vse skupaj pa je obogatila predvsem odlična izbira lučkarja. Kdorkoli je skrbel za reflektorje, je več kot vedel, kaj počne. Izbira barv in igra gibanja reflektorjev sta popolnoma ustrezali bizarnosti Voivodovih komadov. Prvi del setliste bi moral zadovoljiti vse, ki tripajo na hitre bobne, morebiten zavoj nastopa v enoličnost pa je bend vedno preprečil s pavzami na pravih mestih ter norenjem po odru. Kasneje so se Voivod podali tudi v malo počasnejši material, ki je še vedno izjemno dinamičen, in v teh komadih je bend res blestel, še posebej z rokenrolovskim komadom Fix My Heart ali s kultnim hitom The Unknown Knows, s katerim so proslavili trideset let legendarnega albuma Nothingface. Za konec smo se vrnili v začetke bendove kariere, k albumu War And Pain, ki ga odpre thrash himna Voivod, s katero so tokrat zaključili koncert. Preden pa se posvetimo Gwar, moramo omeniti, da so Voivod med komadi res bolj malo in celo precej nerodno komunicirali, a so zato toliko več spregovorili skozi glasbo oziroma tudi z neverjetnimi grimasami, ki jih ob čudaškem Voivod metalu izvaja pevec Snake.

Krajša pavza je večer pripravila za nastop ameriške zasedbe Gwar, za katero je bilo na začetku te recenzije rečeno, da je medzvezdna. V čem je štos? Enostavno – Gwar so kvartet, ki ga sestavljajo štirje zamaskirani glasbeniki in še nekaj drugih zamaskiranih oseb, ki popestrijo odrsko dogajanje in ki jih sami Gwar imenujejo kar kot sužnje. Zamaskirani kvartet je ustvaril zgodbo o tako imenovanih Scumdogs of the Universe, vesoljskih kriminalcih, ki zdaj bivajo na Zemlji. In je seveda ne marajo. Svoje kar zavidanja vredne kostume furajo že 30 let, na začetku bendove kariere jih je bojda ustvaril nek človek, ki je delal kostume za malce cenejše grozljivke. Torej, štirje kriminalci iz vesolja so zasedli oder in kaj kmalu je postalo jasno, da tako živahnega nastopa, kot so ga uprizorili Voivod, z Gwar ne bomo doživeli. 

Bendove maske so namreč precej okorne, kostumi veliki, kar seveda ne omogoča ravno pretiranega premikanja po odru, z izjemo pevca, ki pa se premika počasi. Zato pa dinamiko koncerta popestrijo z brizganjem vseh vrst tekočin, in že ob drugem komadu je bilo večini maloštevilne publike jasno, da ne bo dobro stati blizu odra, vsaj če nisi želel spiti hektolitrov tistega, kar je v loku špricalo iz pevčevega tiča, ali pač biti poškropljen z umetno krvjo, ki si jo lahko fasal prav pogosto, bend se je namreč svojemu zloveščemu slovesu primerno na odru večkrat spopadel z vesoljsko policijo, drugimi vesoljskimi kriminalci in celo z Donaldom Trumpom. Šov je bil precej zanimiv, vse namreč tudi ni obarvano zgolj v kostumografijo in lažne ejakulacije krvave semenske tekočine oziroma erupcije krvi iz nič hudega slutečih žrtev – v veliki meri se Gwar precej zajebavajo na račun takšnega piratskega življenja, ob tem pa seveda izražajo tudi svojo kritiko družbe. Napad na vesoljskega policaja in skeč s testiranjem starševstva sta bila res vrhunska. Seveda so Gwar, neokusni kot so, prav to vsaj enkrat tudi res krepko demonstrirali – z zaigranima aktoma tako zoofilije kot nekrofilije. Za slednjo so poudarili, da je res nekrofilija in ne pedofilija, a prisilna felacija s strani dveh lutk mrtvih otrok res ni delovala kot nekaj, kar bi lahko prikril zgolj z disclaimerjem.

No, šov in šale na stran, Gwar podobno kot večina ameriških bendov igrajo res natančno, samozavestno in, skratka, dobro. Sploh če upoštevate dejstvo, da so v res neudobnih kostumih, katerih glavne karakteristike so ogromne glave vsakega izmed članov, in vam je jasno, da pogosto sploh ne vidijo, kaj igrajo – so na svoje inštrumente v vsakem primeru igrali res spretno. Odštej sicer vmesni šov in kostume, pa dobiš res povprečen heavy metal ali hard rock, ki ga res bogati določen besedni humor, a ostalo je bolj ali manj povprečno. Prežvečeni rifi, predvidljive strukture, enolični vokali in uboge solaže res niso nekaj, kar bi lahko razgrevalo množice po svetu, kot to uspeva nekaterim drugim bendom. Je pa vse skupaj vsaj hitro minilo, Gwar so igrali eno uro, potem pa so se odpravili naproti novim galaksijam.

Da je večina obiskovalcev tokrat prišla zaradi Voivod, je bilo več kot jasno in logično, vseeno pa se marsikdo zdaj lahko pohvali, da je enkrat v življenju dejansko videl Gwar na koncertu. Ali bo zato življenje obiskovalk in obiskovalcev četrtkovega koncerta kaj boljše, drugačno ali karkoli drugega, pa bo pokazal šele čas.