HATEBREED, NAPALM DEATH, KRESHESH NEPITASH
Kino Šiška, 21. 2. 2014
Včerajšnji večer v Kinu Šiška je bil prava poslastica za ljubitelje grinda in metaliziranega hardcora, saj sta nas obiskali dve skupini svetovnega kalibra – ameriški Hatebreed in angleški Napalm Death, ki že nekaj tednov skupaj ružita po Evropi. Bendov verjetno ni treba kaj posebej predstavljati, ampak vseeno – Hatebreed prihajajo iz Združenih držav Amerike in že od davnega leta 1995 igrajo brutalen, iskren in metaliziran hardcore, ki spominja na Merauder, Slayer in podobne. Slovenijo so prvič obiskali že leta 2004, ko so predstavljali album Rise Of Brutality in so v Gala hali uprizorili koncertni spektakl, ki je po količini norenja in prelite krvi prej spominjal na gladiatorski boj kot hardcore koncert. Z leti so postajali večji, temu primerno pa smo jih dvakrat videli na festivalu Metalcamp v Tolminu. Napalm Death so po drugi strani skorajda očetje grindcora in pičijo že od konca osemdesetih let. Njihov renomé obsega kar nekaj žanrsko definirajočih plošč, milijon nastopov in dejstvo, da so z leti samo še bolj ekstremni v vseh pogledih. Kdo bi ob takih bendih sploh razmišljal o tem, kje bi preživel petkov večer v Ljubljani?
Na srečo je bilo podobnih misli kar lepo število ljudi, ki so se spravili v veliko dvorano Kina Šiška že ob predskupini iz Trbovelj, Kreshesh Nepitash. Fantje letos slavijo deset let rasturačine. Z iskreno formo, ki odlikuje trboveljski hardcore že od časa bendov a la Request Denied ali pa Not The Same, in z glasbenim izrazom, ki zelo spominja na novejše, težaške hardcorovce, so navdušili številno občinstvo. Odrski nastop je bil precej dinamičen, še posebej s strani bobnarja, ritem kitarista in vokalista, kar pa dodatno pade v ušesa, je dejstvo, da se kar trije vokali izmenjujejo zelo efektivno. Ljudje so se počasi tudi sprostili in marsikateri možakar ali dečva so na svojem mestu že počasi izvajali one-man-mosh-pit, kar je še dodaten kompliment predskupini, ki klubske in festivalske odre uničuje že dobro desetletje. Če ste ljubitelj takšne glasbe, definitivno podprite ta trboveljski kvintet – ne bo vam žal.
Po daljši pavzi so se na oder spravili kričač Barney Greenway, basist Shane Embury, kitarist in dodatni kričač Mitch Harris ter bobnar Danny Herrera oziroma Napalm Death. Ki so v eni uri pokazali, da kljub letom – možakarji so po mojem že kar krepko v svojih štiridesetih letih – lahko odpičijo orkanski set. Mogoče v tem oziru šepa le bobnarska izvedba, še posebej pri blast beat delih, a ob zelo dobrem zvoku in divjem nastopu predvsem Barneya, je človek to zlahka odmislil.
Napalm Death so z razlogom na kraljevskem prestolu grindcore panteona. To preprosto ni normalno, kako učinkovito združujejo novejši material s kultnimi hiti a la Scum, Suffer The Children, Deceiver in recimo Life. Resda je tu pa tam vokal utrpel kakšen odklon, ki je spomnil na dejstvo, da Barney krepko tvega trajno uničenje glasilk, resda je boben izginjal pri hitrostrelnih hitrostih in resda si basist nikoli ne bo uredil širšim množicam všečnega zvoka, a BUKA IN BRZINA IS ALL WE NEED! Deri po pički! Komunikacija je bila vrhunska, iskrena in sproščena, temu primerno so ljudje sledili vsakemu gibu in kriku benda, seveda pa ni moč zanemariti zelo angažirane priredbe komada Nazi Punks Fuck Off od kultnih Dead Kennedys. Mogoče so novejši komadi iz aktualne plate malo čudni v živo, še posebej, ko kitarist namesto divjega kričanja izvaja nekakšen speven vokal, ki zveni kot čistokrvni fuš, a vsaj ne moremo reči, da smo spet gledali in poslušali iste komade ali pa sploh standarden Napalm Death set – če kaj takega sploh obstaja.
Marsikdo je bil šokiran nad dejstvom, da so bili Hatebreed headlinerji. Razlaga je preprosta: njihov trenutni album The Divinity Of Purpose je pač izšel nedolgo nazaj in medtem ko so recimo Napalm Death vedno bili underground bend, so Hatebreed hočeš-nočeš dosegli širšo in bolj odmevno mednarodno veljavo. Pa ne da bi se to opazilo v kakšni morebitni aroganci ali presranosti. Hatebreed so preprosto zasedli oder, kot zmeraj dali vse od sebe in to tako učinkovito, da je vsak jamrač preprosto moral utihniti ali pa krepko premisliti, zakaj še sploh hodi na njihove koncerte, saj bend deluje isto že vsaj od leta 2006 dalje, ko so svet osvojili s primerno poimenovanim albumom Supremacy.
In s prvim komadom omenjenega albuma so Hatebreed odprli koncert, ki je začuda trajal celo kakšno minuto manj kot nastop Napalmov, a to ne pomeni, da je bil kaj slabši. Po tem, kako so ljudje noreli, se drli na ves glas, skušali skakati z odra, čeprav je to bilo včeraj striktno prepovedano, je očitno, da so bili prioriteta večinskega dela občinstva. Setlista je bila zelo razgibana in se je poleg novih komadov osredotočala na stare hite, bend pa je preprosto bil ves čas v gibanju, čeprav je vokalist Jamey Jasta deloval mogoče celo malo bolj mirno kot običajno. A se je drl kot hudič in z iskreno hvaležnim izrazom na obrazu popeljal prisotne v pravi hardcore kaos. Več čas je provociral ljudi, da na Hatebreed koncertu preprosto morajo izgubiti glas in pri tem ves čas testiral oba dela dvorane – razdelil ju je na levo oziroma Frank and Chris stran ter desno, Wayne stran. Včasih je bila uspešnejša prva, včasih druga, a ni pomembno. Danes verjetno večina hardcorovcev doma žuli čaj z medom. Ali pa staro dedkovo zdravilo proti mačku. A kot sem rekel, se je nastop mogoče končal prehitro. Jebat ga! A nasmeh ni zapustil naših obrazov še dolgo v noč.
Za konec še to – veliko ljudi je jamralo, kako je Kino Šiška zaradi svoje stopničaste postavitve tal neprimeren plac za tak koncert. Ampak, včeraj je večina ljudi pokazala, da jim je vseeno za to – noreli so sto na uro. Na koncu koncev smo že v vsakem klubu, ki ima popolnoma ravna tla, bili priča razbitim udom in velikim buškam, čemur običajno botruje ali adrenalin ali pa alkohol. Kakorkoli že – malo bolečine ne škodi nikomur.
Prikaži Komentarje
Komentiraj