Holy Wave + Bütli

Channel Zero, 31. 3. 2016

Četrtkov večer v Channel Zeru je minil v znamenju dveh tematsko dokaj nasprotujočih si bendov. FV Music je v metelkovski klub pripeljal domače pankerje Bütli in teksaške psihedelike Holy Wave. Oba benda pa sta v klubu nastopila prvič.

Najprej so oder zavzeli ljubljanski Bütli. Teh ne gre zamešati z Butli, slovenskimi shock pankerji iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Bütli obstajajo od 2009 in so lani izdali svoj prvenec Time Art. Kvintet ne komplicira – njihovo muziko zaznamujejo domiselna družbenokritična besedila in predirljiv ženski vokal, opirajoč se na klasične rock'n'roll odlomke in primere starošolskega punka. V slabi uri repertoarja so suvereno odigrali nekatere komade s svojega prvenca, na katerem srečamo tako hitreje tempirane komade kot tudi počasnejše rock stvaritve, predstavili pa so tudi nekaj novega gradiva.

Povsem drugačna zgodba pa je bil nastop austinskih Holy Wave. Na evropski turneji predstavljajo svoj najnovejši dolgometražec Freaks of Nurture, ki smo ga v ponedeljek na Radiu Študent predstavili tudi v oddaji Tolpa bumov. Z zadnjo izdajo so se še bolj oddaljili od garažno-surferskih prijemov prvega EP-ja in nadaljujejo z bolj umirjeno noto, ki so jo zastavili s plato Relax. Enourni nastop je potekal v luči nekakšne folkovske odtujenosti, zamolklih bobnov in umirjene plovbe močno zreverbiranih in vkup zlitih klaviatur in kitar. Holy Wave poslušalca ves čas držijo v suspenzu in poustvarijo občutek brezizhodnega tavanja po limbu, v pričakovanju preobrata, ki pa ga nikoli ne dočakaš. Skozi koncert se člani na inštrumentih menjavajo, a tovrstne menjave ne prinesejo neke opazne tematske spremembe glasbe. Razen občasnih garažnih nihanj ta še vedno ostaja nedefinirana in na trenutke preveč zatopljena sama vase. Po eni strani je takšna enotnost inštrumentov  v psihedeliji dobrodošla, po drugi strani pa bi si poslušalec želel več individualnih vložkov kitar in klaviatur, ki bi v glasbo prinesli malo več raznolikosti.

Svoj delež krivde za to nosi tudi klubsko ozvočenje, saj se dobršen del koncerta ni dalo jasno razločiti kitarskih linij od klaviatur. Niti takrat, ko je eden izmed kitaristov Telecaster zamenjal za dvanajststrunsko kitaro. Ob večji dvorani in boljšem ozvočenju bi bila psihedelična izkušnja zagotovo izrazitejša. Kljub malo bolj medlemu nastopu je bend proti koncu koncerta z bolj razgibanimi ritmi razpihal sanjavo ozračje in pokazal tudi malo bolj direktno plat podajanja muzike. Upamo, da se ob naslednji stvaritvi ali celo prej spet vrnejo k nam.