HOTEL CENTRAL EUROPE

Klub Cankarjev Dom, 27. 9. 2016

Na fotografiji Edi Nulz (foto: Cankarjev dom)

Jesenski krog cikla Cankarjevi torki se je začel s svojevrstnim »showcaseom« oziroma pregledom ustvarjanja šestih tujih in domačih zasedb pod krovnim naslovom »Hotel Central Europe« in podnaslovom »Skupno praznovanje (15-letnice) kulture«. Z izjemo domače zasedbe Roberta Jukiča in avstrijskega tria Edi Nulz, ki so letos igrali na cerkljanski Keltiki, so bili preostali bendi pretežno neznani. Še več, prihajali so iz Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške – dežel torej, ki so s svojo glasbo – vsaj kar se tiče etna ali jazza – na naših odrih bolj sporadično prisotne. Toliko bolj preseneča dejstvo, da razen imen zasedb in navedbe glasbenikov s pripadajočimi inštrumenti v programski knjižici niso o posamičnih skupinah napisali niti besede …

Kljub neznanim imenom ali morda prav zaradi njih je bil prostor Kluba Cankarjevega doma že ob šestih popoldne lepo zapolnjen, nemara tudi zaradi brezplačnih vstopnic. Hvalevredno! Scenosled je obljubljal pol ure špila na bend in organizatorji so ne le poskrbeli za hitro pripravo odra po vsakem koncertu, temveč so tudi zasedbe smiselno razporedili glede na njihov glasbeni izraz. Večina nastopajočih je, najbrž zavedajoč se kratkosti nastopa, takoj urezala »in medias res« in se predstavila z udarnimi in dinamičnimi programi. Led so prebili madžarski Polygon Trio, ki so s kombinacijo pihal, bobnov in cimbal vešče krmarili med ljudsko zapuščino in jazzovskimi prijemi. Vsi trije člani zasedbe so nosili enakomerno vlogo in se spretno dopolnjevali v vznesenem igranju. Čeprav je bil pihalec nekako logično zadolžen za nosilne teme, sta cimbalist in še posebej bobnar z zelo razigrano in razpršeno igro kompleksne skladbe še poglabljala in jim dajala pečat navdihnjene svobodnjaške improvizacije.

Sledil je po inštrumentariju podoben bend Pacora Trio iz Slovaške, le da je pihalcu in cimbalistu namesto bobnarja družbo delal kontrabasist. Simpatična trojka se je tudi v izrazu približala madžarskemu triu, le da je bolj poudarjala ljudske motive, ki so se sem ter tja zasukali tudi do Moldavije in Balkana. Samosvoj pristop tako k ljudski kot jazzovski zapuščini so prikazali v zadnji skladbi, predelavi jazzovskega standarda Caravan, v kateri so znani melodiji dodali obilo posrečenih inštrumentalnih dodatkov, še zlasti na cimbalah.

Njihovi trije bratranci in dve sestrični iz češkega kvinteta Kon Sira so postregli z nečim popolnoma drugačnim, saj so svoj tokratni repertoar zvečine utemeljili na sefardskih pesmih. Piš srednjeveške patine so dopolnjevali s sodobnimi aranžmaji. Ubrano petje dveh pevk se je pokazalo še bolj magično v predelavi neke češke ljudske pesmi in prav škoda je, da niso zapeli še kakšne več. Slišali smo tudi srbsko pesem Gusta mi magla padnala, ki jo je zapel kitarist, po imenu sodeč naš bratranec iz nekoč skupne domovine. Občutki romantičnosti in časovne odmaknjenosti, ki jih je v nas pustil splet starih sefardskih, se je s prihodom nove skupine na oder hipoma razblinil.

Slovansko linijo je nadaljevala poljska zasedba Volosi, ki pa je nastopila z bolj svetovljanskim repertoarjem in viharniškim nastopom. Pet godalcev je v dramaturško izpiljenom nastopu »glodalo« violini, violo, čelo in kontrabas tako, da se je vse prašilo! Skladbe so mestoma spomnile na sodobno klasiko, mestoma na srborito fuzijo stilov in zvrsti, kjer ni pomembno, kaj je od kje prišlo, temveč kako bodo ti raznorodni vplivi zazveneli iz inštrumentov teh strastnih muzičistov. Čeprav so bili tudi prejšnji nastopi zelo dobri, se nam je prvič zazdelo, da bi nam morali privoščit dodatek.

Tega ni bilo, kar odobravamo, saj naj bi bili vsi nastopajoči znotraj koncertnega večera enakovredno predstavljeni. Sledila sta bolj jazzovska nastopa, ki sta fino zaokrožila večer. Pod hecnim imenom Edi Nulz se skriva avstrijski trio, ki igra nič manj hecno muziko – hecno pač v smislu žanrske izmuzljivosti, saj trojica vešče drsi po razmejitvi jazza in rocka. Heca ni manjkalo niti v sami izvedbi, ki je kljub natančni in strogi igri puščala dovolj prostora za zabavne preskoke v ritmiki in dinamiki komadov. Kitarist se je v neujemljivih pasažah spogledoval z matematičnim rockom in psihedelijo, medtem ko si je z basovskim klarinetom delil vodilne linije, ki so bile pravzaprav daleč od kakih klasično pojmovanih linij … Komadi Edi Nulz so se namreč ves čas prekopicevali, variirali v hitrosti in jakosti. Zabavno in energično lepljenko modernega jazza in alter-rockovskih prijemov je dodatno poganjal bobnar z raznovrstnim in domišljijskim igranjem, ki se je širilo od metronomsko odmerjenih udarcev do baražnih prehodov, a je ves čas ohranjal za jazz značilno mehkobo in sinkopiranje.

Zaradi precej raznolikih komadov se je prvič v tem koncertnem večeru zazdelo, da bi Edi Nulz potrebovali malo daljši nastop, da razkažejo vse svoje atribute. Enako pa bi težko trdili za zadnje nastopajoče, Roberta Jukiča in njegov projekt Gomme de Jeur. Takoj se je pokazalo tisto, kar smo že vedeli: da imajo naši glasbeniki za seboj že pošteno kilometrino in da znajo tudi za krajši nastop odbrati skladbe, ki bodo smiselno stopnjevale dinamiko in razpoloženje. Jukič se v skladbah za ta projekt pretkano poslužuje nejazzovskih idiomov, ki pa jih je v skladbah ponavadi le za vzorec, a ravno dovolj, da razbije pričakovanja kakega klasičnega poslušalca. Jani Moder je s svojo kitaro tako marsikdaj zaplaval v meglice, značilne za klasični rock iz šestdesetih ali sodobne bastarde, ki soočajo surf in filmsko muziko.

Igor Matković je precizno odmerjal zvoke iz svoje trobente in z zamolklim zvokom poudarjal sfumatoznost kake kompozicije ali pa nakazoval možne drugačne rešitve, ki so se potem odvile v kaki drugi skladbi. Šef benda Jukič je bil v ozadju videti, kot da je v čisto svojem svetu in odmaknjen, a so njegove mastne in mamljive basovske linije dajale vedeti, da suvereno nadzira in usmerja prekipevajoče zvočenje. Posebej nas je navdušil bobnar Žiga Kožar s čvrsto, a tudi prožno igro, ki je celo v počasnejših delih skladbam dajala prepotreben vzgib.

Bil je lep, raznolik in poučen večer in lahko samo upamo, da bodo prakso predstavljanja manj znanih zasedb iz muzično manj znanih dežel na Cankarjevih torkih nadaljevali. Pa ne glede na to, kakšno meteorološko oznako – prosto po Petru Handkeju – bodo prihodnjič uporabili za skupen imenovalnik.