Hrupne in zasanjane godbe z letošnjega MENTa

Različna prizorišča po Ljubljani, od 1. do 3. 2. 2017

V zadnjih dneh se je odvil še tretji MENT festival. Bilo je sicer nekaj odpovedi udeležencev glasbenega in konferenčnega dela, a brez tega na festivalu s šestdeset nastopajočimi pač ne gre. Manjkali so težko pričakovani Deerhoof, navdušenje oziroma vsaj zanimanje nad njimi pa je požel kontroverzni Tommy Cash, ki je prevzel njihov termin. Programska shema letos sicer ni vsebovala veliko headlinerjev, ki bi narekovali urnik poslušalcev, zato je bilo več prostora za raziskovanje. Predvsem prvi dan festivala z najmanj zasedenim programom je imel poslušalec možnost, da je pričal celotnemu naboru nastopajočih. Seveda niso manjkale zapolnjene dvorane z vrsto čakajočih pred vhodom, je bilo pa na vseh prizoriščih opaziti kar sorazmerno udeležbo.

Uvodni dan MENTa se je začel s kratkim konferenčnim programom in uradno otvoritvijo v Kinu Šiška, kjer se je odvil sredin glasbeni program. Prvo dejanje le-tega so bili domači Koala Voice, ki so jih po dobri uri v Katedrali že nadomestili Heymoonshaker. Britanski duo pisca te recenzije s svojimi imidžem in nastopaškimi videospoti sicer ni prav nič navdušil, je bil pa nastop z njuno pozitivnostjo zanimiva izkušnja. Med obema nastopoma se je začelo dogajanje tudi v spodnji dvorani. Prva je tam nastopila estonska skupina pod vodstvom Erkija Parnoje. Mehke kitarske linije so glasbo peljale od pop melodij, preko Erkijevih indie folk korenin, pa do repetitivnih eteričnosti. Stalno pa sta reverbirani zvok inštrumentov in statika glasbe dvorano polnila z zasanjano atmosfero. Posebej v kontekstu tipično konkretnejših indie rockovskih koncertov je nastop ustvarjal vtise neizrazitosti, prav abstraktnost pa je bila razlog tudi za navdušenje. Nastopa po eni strani ne gre vnaprej pogojevati z določenim žanrskim koncertnim pričakovanjem, morda netipična, vendar v živo bolje občutena atmosferičnost pa je izpostavila element, ki ni tako močan na studijskih ploščah.

V Kinu Šiška se je začel tudi drugi večer MENTa, vendar pa je njegov glavni del že potekal v centru mesta. Medtem ko so bile v Pritličju v teku še zadnje priprave na večer založbe Kamizdat, v Stari elektrarni pa je potekala nežnejša godba, se je v Menzi obetal hrupnejši nastop domačih znancev Haiku Garden. Že EP, ki je izšel lani pri Kapa Records, je naletel na topel odziv tujih glasbenih medijev, na pozornost tujih trgov pa je ciljal tudi nastop na letošnjem MENTu. Kot kaže, daje fantom dodatni zagon za nastope, predvsem v prestolnici, navdušenje številnih zvestih privržencev, ki jih spodbujajo najglasneje. Po drugi strani pa moramo Haiku Garden po res številčnem nastopanju priznati nekaj nastopaškega know-howa in zmožnosti izkoriščanja odrskih potencialov svoje vrste glasbe. Dobro vzdušje na koncertih nedvomno spada med razloge za svežino nastopov Haiku Garden, aktualno glasbo pa gre pričakovati konec leta, ko naj bi izšel njihov prvenec.

Petnajst minut po epilogu v Menzi se je v sosednji Gromki že pojavil prepoznavni produkt slovaške alternative, The Ills. Slabo leto nazaj smo jih lahko spremljali v Gali Hali, že par dni po MENTu pa skupaj s protagonisti prejšnjega odstavka v Mariboru. Fantje sodijo med ustvarjalce sodobnega post-rocka, ki se na veliko veselje poslušalcev tega žanra otepajo klišejev tipa Explosions In the Sky. V tej usmeritvi jih lahko postavimo ob bok domačih Seul Ocean, ki se jim poleg podobnosti imena države izvora pridružujejo tudi v inovativnosti. Glasba The Ills, ki je na trenutke nežno zasanjana, večkrat pa do nekoherentnosti nažigaška, tak razkroj doživlja že na studijskih platah. Hrup sicer vzpostavlja zid grobe post-rockerske atmosferičnosti, vendar pa je se na trenutke nahaja res že na meji razberljivega in ušesom prijaznega. Slovaki so poznani tudi po sproščenosti in zabavljaštvu na odru, ki je med post-rockerji, kot kaže, nekakšen trend, sta pa bolj usodna za kontinuiteto tistih najresneje zvenečih glasb. Prijetno presenečenje drugega večera je bil med drugim danski zvočni raziskovalec Nils Gröndahl. Nils, ki je bil na odru sam, je zvoke iz violine in grla slojeval in gradil v kompozicije. Kljub očitnim problematikam loopanja na koncertih pa je bila izkušnja osvežujoča in izvirna, najbrž prav zaradi sestave banda z le enim članom.

Nazadnje je sledil še tretji, programsko najbolj zapolnjen in tudi najbolj obiskan dan festivala. V Stari elektrarni je v začetku večera potekalo eno redkih srečanj celotnega Olfamoštva, Celica pa je bila zavita v kantavtorske godbe. Potem ko so večer v Gromki odprli madžarski Gustave Tiger, jih je tam nasledil še en znanec odrov Metelkove – hrvaški all girl band Žen. Njihovo koncertiranje je sicer deležno redne pozornosti našega medija, ni pa odveč izpostaviti, da punce zasanjano zvočnost dopolnjujejo tudi z vizualnimi elementi. Skupaj z zvočno in lirično repetitivnostjo obstaja velik potencial za hipnotično live izkušnjo, vendar pa ga Žen še vedno ne znajo v celoti izkoristiti. Vzbujajo namreč občutek, ki ga je imel že recenzent njihovega nastopa iz leta 2013 in ki tiči predvsem v pomanjkanju stika s poslušalci. Seveda je razumljivo, da se posamezna skupina predstavlja skozi osebnosti svojih članov, bi pa glede na številčnost in odziv množice na MENTu pričakovali več odziva tudi z odra. Zadržanost je botrovala tudi nekoliko bolj medli izvedbi glasbe, koncertni vtisi pa za boljše doživetje glasbe morda napotujejo na poslušanje studijskih izdelkov.

Neposredno po dogajanju v Gromki je pisec te recenzije pred Galo Halo naletel na dolgo vrsto, ki je čakala na ogled domačega fenomena Matter. Čakanje na dežju avtorju seveda ni ustrezalo, zato je zavil v sosednji Channel Zero – odločitev, ki je ni obžaloval! Tam so z nastopom malo pred tem začeli ruski predstavniki Spasibo ter že dodobra navdušili številčno množico. Gre sicer za mednarodno bolj prepoznavne pripadnike ruske alter scene, pa tudi že površni pregled njihovega studijskega ustvarjanja namiguje, da dobi glasba poseben pomen na koncertu. Med izredno energičnim koncertom se je tako večkrat oblikoval moshpit, ki je pri Spasibo menda stalnica, priča pa smo bili tudi stagedivu. Vsekakor bi torej Matter le s krivico označili za protagoniste te točke večera.

Po res veliki udeležbi, predvsem v petek, ki je bil menda razprodan, se porajajo pozitivni vtisi o letošnjem MENTu. Čeprav ni bilo izrazitih headlinerjev, poslušalstvo očitno navdušuje tudi glavnina manj poznanih bandov, kar je pravzaprav bistvo festivala, kot je MENT. Velike množice, ki so polnile festivalska prizorišča, so sicer s hrupom motile tišje melodije nekaterih koncertov, so pa poskrbele za res izvrstno vzdušje. Videti je, da so del navdušenja prenesli tudi na nastopajoče, ki so bili nad odzivom večinoma vidno navdušeni. Videno in slišano brez dvoma napoveduje svetlo prihodnost domačemu showcase festivalu.