I Am Morbid v Ljubljani

Orto bar, 1. 6. 2017

Ko so se kultni ameriški extremni metalci Morbid Angel ponovno združili v skorajda originalni postavi okrog leta 2005, je ves metalski živelj slavil. Basist/vokalist David Vincent se je vrnil h kitaristu Treyu Azagtothu in bobnarju Petu Sandovalu. Vrstile so se turneje, v sklopu katerih so Slovenijo obiskali celo dvakrat in igrali seveda kultne klasike predvsem z albumov, na katerih je pel Vincent, malo so se dotaknili poznejše ere in ponudili celo en nov komad. Zvenelo je super, prihodnost je bila svetla. A potem je bil bend zaradi zdravstvenih težav primoran zapustiti bobnar Sandoval, ki zdaj fura svoj ponovno oživljeni prvi bend Terrorizer. Morbid Angel se je pridružil bobnar Tim Yeung, drugi kitarist je bil takrat že nekaj let Norvežan Destructhor in leta 2011 so po devetih letih pavze končno izdali nov studijski album Illud Divinum Insanus, ki je bil velik flop in danes velja za nekaj takega kot St. Anger Metallice. Leta so minevala, ljudje se nismo navadili na njihov celo preveč ekstremni album in čez nekaj let so bili mediji polni novic o tem, da se je v bend vrnil vokalist/basist Steve Tucker, ki je v Morbidih prvič nadomestil Vincenta že davnega leta 1997 in ki ga je Vincent ponovno zamenjal leta 2005. Vincent se je po nekem naključju celo začel raje ukvarjati s country glasbo in je nedolgo nazaj izdal LP Drinking With The Devil, medtem pa sta originalni Morbid Angel kitarist Azagtoth in povratniški Tucker dobila še dva člana in iz hibernacije ponovno oživela Morbid Angel. Zdaj pa zanimiva stvar: Morbid Angel so objavili novico o ameriški turneji in o novi plati, kmalu zatem pa je na dan prišla še novica, da bo David Vincent ponovno obrisal prah z usnjenih hlač in svojega Demonator basa ter se z dvema drugima kitaristoma, Iro Blackom in Billom Hudsonom ter bobnarjem Timom Yeungom odpravil po Evropi v bendu I Am Morbid, s katerim bo preigraval prve štiri kultne Morbid Angel albume, predvsem komade, ki jih je ustvaril bodisi sam bodisi ima v njih enakopraven avtorski delež.

In I Am Morbid so na svoji evropski turneji v potovalni plan dodali tudi Ljubljano. OK, resda živimo v svetu, kjer imamo ene prave Morbid Angel in Morbid Angel verzijo, ki jo pod drugim imenom, a vseeno fura David Vincent. Vendar to ni neka posebnost, saj v metalu danes obstaja kar nekaj takih slučajev: tako imamo Entombed ter Entombed AD, Venom ter Venom Inc., Abbath in Immortal, celo kultni Death so postali tribute samim sebi v obliki benda Death To All. A človek se seveda – po tem, ko se nasmeji ob otročjem obnašanju nekaterih in ironiji, ki jo dvojne verzije predstavljajo - znajde pred vprašanjem, ali naj raje počaka na »ta prave« Morbid Angel, ki so napovedali in tudi uresničili napoved, da ne bodo igrali ničesar iz Vincentove ere, ali pa vsaj zavoljo nostalgije še enkrat slišijo Vincenta, kako oživlja preteklost. Dvomi, vprašanja, še enkrat dvomi in agonija izbire. A zaokrožili so posnetki otvoritvenega koncerta iz Rusije ter setlista obsežnih hitov in odgovor je bil »Gremo!«. Tolažba je bila sledeča: če bodo I Am Morbid slabi, bomo vsaj videli kultno predskupino Necrophagia. Ha!

Koncert so otvorili ameriški Helsott, ki so bili res slabi, zato pa se je situacija spremenila, ko je oder zasedla kultna ameriška zasedba Necrophagia. Necrophagio že od davnega leta 1983 vodi možakar, ki uporablja odrsko ime Killjoy. Če je leta 2003 ob prvem obisku Slovenije predstavljal bend, ki so ga tvorili člani iz Finske, Švedske, Norveške in celo Japonske, je bila tokrat Necrophagia »all American band«, sestavljen iz treh dokaj neznanih akterjev scene. A izbor kitarista, bobnarja in basista je Killjoy opravil z odliko, tako da smo dobili bend in nastop, kot se šika.

Zasedba Necrophagia je torej na sceni že od leta 1983 in je ena prvih death metal zasedb na svetu, ki je svoje tekste prepletla z izrazito horror tematiko, pobrano predvsem iz kultnih horror filmov. Killjoy je po debitantskem albumu Seasons of the Dead iz leta 1985, ki je zvenel dokaj klišejsko v stilu počasnejših Possessed, v sebi odkril željo zveneti kot Linda Blair v Exorcistu, pa tudi glasbo je hotel bolj približati sludge bendom ali pa celo doomerjem, kot pa vse bolj prisotnim thrasherjem. Torej, bolj Autopsy kot pa Slayer. Odpustil je vso ekipo, se povezal celo s Philom Anselmom (torej kultno osebnostjo metal scene, ki se je uveljavil v Panteri) in še nekaj tipi, skadil brdo trave in v naslednjih letih so Necrophagia posneli odlične death metal plošče, ki so primitivne, a zagruvane, predvsem pa brezkompromisne, tematsko neokusne in grozljive. Z leti je bistvo Necrophagijinega horror metala ostalo isto, le člani so se menjali. In zdaj so bili pred nami Necrophagia verzija 2017, bojda pred izidom novega albuma, sveži, uigrani in smrtonosni.

Intro v njihov nastop je bil pobran iz neke kultne italijanske grozljivke, nato pa je bend udaril z vso močjo. Dobili smo nastop, poln klasik, ki so se gibale v razponu od debitantskega albuma pa do zadnjega, ki je bil izdan šest let nazaj. Prostora na odru ni bilo, a Killjoyu in ostalim to ni prišlo do živega. Bend je brezkompromisno žgal riff za riffom, udarec za udarcem, kriki so bili nehumani, tempo pa nečloveški. Kakšen gruv, kakšna mast zvoka, kakšna odurno hladna in grozljiva atmosfera. Uf! Govori so bili kratki, komadi daljši, folk pa je bodisi užival pri miru bodisi otresal prhljaj z lasišč. Skratka, Necrophagia so se izkazali odlično in komaj čakamo naslednje leto, ko prideta tako nova plata kot nova evropska turneja.

Prej sem že omenil, da se mi je v glavi porajala misel, da bodo Necrophagia rešili situacijo v slučaju, če bi bili I Am Morbid slabi, in žal so se moji, čeprav globoko zakopani strahovi uresničili. I Am Morbid so bili namreč bolj klofuta kot tribute svoji preteklosti. Ob intru iz zadnje plošče Omni Potens so oder Orto Bara zasedli basist/vokalist David Vincent, bobnar Tim Yeung ter kitarist Ira Black oziroma I Am Morbid. Najprej je padlo v oči dejstvo, da manjka drugi kitarist Bill Hudson, in če sem kdaj pomislil, da mogoče Morbid Angel kot trio ne bi bili slabi, sem se sedaj do krvi ugriznil v jezik. Namreč, to je bil prvi in izjemno velik manko. Solaže pri Morbid Angel razen v redkih izjemah niso nič posebnega, a tokrat bi ubijali za kakšno. Bill Hudson je namreč v I Am Morbid prevzel vlogo solo kitarista, tako da je zdaj ves ta manko krpal drugače odlični kitarist Ira Black, ki pa kolega ni mogel nadomestiti v tako kratkem času. Namreč, kasneje smo izvedeli, da je moral Bill za kratek čas zapustili turnejo in da se bo vrnil čez nekaj dni. Zvokovno je bila prisotnost zgolj ene kitare res slaba stvar. I Am Morbid so izgubili 25 odstotkov moči, solaž v večini primerov ni bilo in večina komadov je tako izgubila kar pomembno komponento. Kjer je Black igral solote, so bili to impromptu soloti, ki so bili več kot očitno na prvo žogo. Pa tudi slišalo se je, da je bend vadil igranje v polni postavi. Manko ene kitare je zmedel tako Vincenta kot Blacka in Yeunga, in sicer predvsem v kultnem hitu Fall From Grace ter v otvoritvenem, legendarnem štiklcu Immortal Rites. Marsikateri obiskovalec je bil vidno ogorčen nad slišanim. Gre namreč za bend, katerega zapuščina sega v sam vrh panteona ekstremnega metala, tole pa so bile izjemno grde klofute legendarnim prvim dvem Morbid Angel albumom Altars Of Madness ter Blessed Are The Sick. Vincent na srečo zveni nespremenjeno, a je stal kot lipov bog, tudi govori so bili klišejski, tako da je bil karizmatičen kot vratni podboj. Dejansko se je videlo, da s srcem – vsaj ta večer – ni pri stvari. Mogoče je zadevo reševal bobnar Yeung, ki pa vseeno ni Sandoval, pa naj naredi, kar hoče. Ime I Am Morbid se mi je v glavi s kislim nasmehom spremenilo v I Am Dissapointed.

Vtis, da je pred nami popolna katastrofa, se je popravil v drugem delu koncerta, ko so se posvetili albumoma Covenant in Domination. Tu je bil manko druge kitare manj izrazit, bend je deloval mnogo bolj suvereno, pa tudi sam izbor pesmi je bil res za prste obliznit. Do neke mere je bil flop prvega dela nastopa pozabljen. A, če potegnemo črto, je moč skleniti, da ne glede na člane I Am Morbid res niso Morbid Angel in da karizmatični Vincent brez Azagtotha in Sandovala ne more poustvariti veličine izvorne postave. Ni govora! Mogoče je preprosto bolje preteklost pustiti pri miru. Vsekakor bo treba videti tudi Azagtothovo verzijo »pravih« Morbid Angel, ki – vsaj glede na YouTube posnetke – obeta mnogo več. Že to, da ne igrajo prvih štirih albumov in se ne trudijo biti nekaj, kar niso, je bonus.