Iskra, Ahna, Human Host Body

Klub Gromka, 24. 10. 2012

V Gromki je bil v sredo koncert treh anarho crust skupin. Poleg dobršne mere surove in neposredne glasbe smo bili tako obiskovalci deležni tudi socialno-političnih idej, ki jih zagovarjajo odgovorni posamezniki in kličejo po večji moči neodvisnega človeka, živečega v povezani družbi. Kritičnost do kapitalizma, političnega ustroja, aktivnost v lokalnem okolju posameznika in še bi se našlo idej, ki jih zagovarjajo bendi, ki so zasedli oder. Kdor se je zadnje dni potikal po Klubu Gromka in med tednom obiskal kakšen koncert, je bil kaj hitro lahko presenečen nad tokrat večjo številčnostjo publike. Očitno je torej, da obstaja aktivni del te glasbene scene in da se ideje, ki prihajajo z odra, širijo med zbranimi poslušalci. K boljši obiskanosti pa je prispeval tudi nastop Kanadčanov Iskra, ki spadajo med vidnejše aktualne predstavnike crust scene, ta pa se,  tako kot se rado zgodi v glasbi, križa z drugimi glasbenimi vplivi. Iskri se je tako med crust punk vtihotapil vpliv black metala. Poleg njih je nastopil še dvojec Ahna, domače barve pa so predstavljali Human Host Body.

Zasedba, ki prihaja iz Istre, je aktivna že desetletje, in to se je med nastopom Human Host Body dobro videlo. Člani med seboj delujejo povezano, uigrano, in to kljub temu da pevec ves koncert odfura pod odrom in si dela prostor med publiko. Povezanost z obiskovalci se stopnjuje še z nevsiljeno komunikacijo in kratkimi pojasnili besedil. Kar pa je vsekakor dobrodošlo, saj brez tovrstnih podnapisov poslušalec nikakor ne more razumljivo slišati odpetih besedil. No, šalo na stran, Human Host Body so ropotali nadvse dinamično in so bili zaradi tega primerna uvertura v kasnejše struženje slušnih kanalov. Pod hrupnostjo, hitrostjo in kričečim vokalom se namreč skriva gibljiv pankovski motor. Zaradi tega je zvok poslušalcu prijazen, saj poleg hrupnega udara ponuja še gibljivejšo podobo, ki sili k premikanju nog. A Human Host Body so bend, ki pleše z glavo, besedila imajo močno teoretsko podlago in njihova glasba je aktivno vpeta v življenja članov zasedbe. Prav tako pa se to povezanost idej, teorije in praktičnega življenja začuti med koncertnim nastopom, ki je zaradi tega nadvse pristen, sproščen in povezujoč.

Drugi so na oder stopili Ahna, ki so stvari rahlo postavili na glavo. Gre namreč za kanadski dvojec, ki ga sestavljata basist in bobnarka. Že med njunim tonskim uglaševanjem se je za šankom presenečeno govorilo, da je bobnarka konkreten badass. Tej ugotovitvi lahko brez zadržkov prikimamo, saj je pokazala obilo surovosti in hitrosti, kljub temu pa je ohranjala točnost in preciznost. A zvok Ahne se ni ustavil zgolj na hitrih in natančnih ritmičnih zasukih. Njun izraz je zaznamoval predvsem zelo hrupen, noiserski nastop, k temu je bistveno pripomogla izredna glasnost podivjane, distorzirane bas kitare, ki je skrbela za bolj razmazan in ohlapen izraz. Kot nasprotje temu pa je kričeča bobnarka ponujala tesne ritmične vložke. Tako smo imeli na eni strani bas kitaro, ki je ponujala močna zvočna valovanja, ki so predstavljala bolj intuitivni del glasbe, na drugi strani pa razbijajočo, a kljub temu natančno in urejeno bobnarsko ritmiko. Ustvarila se je zanimiva glasbena slika, ki je kljub minimalizmu nosila širok razpon, saj sta se združevala dva nasprotna si pola - urejena ritmičnost in bolj sproščena zvočnost. Svoj nastop sta Ahna še dodatno začinila z mnogimi hitrimi zasuki, tako da je glasba pogosto spreminjala svojo smer. S temi prehodi sta za malenkost izgubljala zvočno osredotočenost, a sta s svojo bobnarsko kitarsko hrupnostjo predstavila zanimiv nastop.

Kot zadnji so na oder prišli Iskra, bend ki je skupaj zgnetel crust pank z raznimi metalskimi vplivi. Pri tem pa njihov zvok nikakor ni preprost. Pred poslušalca namreč postavijo močan zvočni zid, skozi katerega je težko stopiti. Fani sicer hitro pridejo skozi zadnji vhod, občasni poslušalec pa mora imeti več potrpljenja, da mu uspe priti na drugo stran zidu. Iskra so namreč izredno utesnjeni, ritmičnost je hitra, polna prehodov, premorejo pa tudi počasnejše trenutke, ki pa se hitro spreobrnejo v ponovno zvočno strnjenost. Ko pa se poslušalec znajde na drugi strani zidu, se pred njim ne razprostre širni svet različnih zvočnih poljan. Iskra na drugi strani zvočnega zidu ne ponujajo raznolikega in barvitega prostora, se pa inštrumenti med seboj povežejo, neurejenost se formira v močnejše glasbene sunke, ob tem pa ohranjajo izredno hitrost in hrupnost igranja. Sliši se atmosferične kitare, ki skupaj s počasnejšimi deli pesmi postavljajo protiutež hitri in strnjeni glasbi. Med seboj pa se hkrati prerivata punkovska gibljivost in trdota metalskih vplivov.  Nad to zvočno bombardiranje se na sredino odra postavi pevka z odločno kričečim vokalom in angažiranimi besedili. Iskra so tako prepričali s strnjenim in tesnim zvokom, znotraj katerega slišimo nagle in hitre zasuke, obenem pa ohranjajo medsebojno povezanost.

Na koncertu v Klubu Gromka smo slišali tri podobne, a hkrati tudi tri nadvse samosvoje glasbene skupine, vsaka namreč z lastnim pečatom zaznamuje svoj glasbeni izraz. Vse tri je zaznamovala hitra in utesnjena ritmika, a so se znotraj tega tudi razlikovale po dinamiki, hrupnosti, kompleksnosti ali minimalizmu. Obenem pa so vsi bendi prihajali s pristne do-it-yourself scene, ki pogosto pokaže na mnogoterost glasbenih in idejnih pogledov.