JAZZ CERKNO 2015

Cerkno, 21. - 23. 5. 2015

Ob dvajseti obletnici Jazza Cerkno in zadnji ediciji festivala, nad katero je imel roko soustanovitelj in organizator Boštjan Cvek, ki je v začetku tega leta žal izgubil borbo z rakom, smo bili deležni kvalitetno in široko zastavljenega programa, z nekaj zanimivimi in dobronamerno provokativnimi odločitvami. Na začetku tega teksta velja prav posebej opozoriti še na to neljubo dejstvo, da se v sledečem tekstu ubadamo le z dogodki petkovega in sobotnega večera, saj nam je nesrečni splet okoliščin žal odvzel par naših ušes s cerkljanskega prizorišča.

Petkov uvodni koncert s Cerkno Jubileum Orchestra se je tako začel v poklon pokojnemu Cveku. Mladi in malo manj mladi italijansko-slovenski jazzarji pod taktirko in z le kratkim vpadom na bobnih rednega nastopajočega na festivalu, Zlatka Kaučiča, so nam dodobra ogreli ušesa z razgibavanjem od skupinskega šundra, bolj ali manj suverenih solaž in s Kekčevimi muzikalnimi ukanami.

Kot druge smo na petkov deževen večer dobili serviran dvojec Kanadčanov, dolgoletnih glasbenih sodelavcev, saksofonista Françoisa Carrierja in bobnarja Michela Lamberta, ki se jima je na basu pridružil Britanec John Edwards. Deležni smo bili dobršne doze korektne improvizacije in skladnosti bobnarjeve nežnosti ter Carrierjeve ekspresije, ki so jima zanimiv in dinamičen podton dodali z vsemi mogočimi žavbami namazani prsti in lok kontrabasista, brez katerega bi nastop izzvenel precej bolj togo. Njihov nastop nas je ravno prav nakuril za nadaljevanje, na vsakem koraku po kotičkih Cerkna se je namreč na veliko šušljalo o zvezdi večera. O Marcu Ribotu, seveda, čigar obisk si je tudi Boštjan Cvek nadvse želel. 

Močne rockerske in na čase bluesovske bombe so odpihovale množico izpod rok in palcev Ribotovega tria Ceramic Dog. Njegov najbolj direkten, garažno naravnan projekt nakazuje zanimiv zorni kot Marcove kariere, ki ga skozi veliko drugih projektov vseskozi implicira. Bend je seveda zelo sproščen in zanimiv, po drugi strani pa kolikor je Marc Ribot v jazzovskih projektih rockersko in zafrkantsko navdahnjen, obratno nekako vsaj v petek zvečer ni delovalo vse stoprocentno. Pa ne bomo rekli, da bend ni eksperimentiral ali da je bil umazan rockerski avantgardni zvok neprimeren, prav obratno, zdelo se je, da je precej sprostil festivalsko napetost in čistost. Vendar pa so forme skladb tria bile precej enolične in usidrane, tudi denimo ob Brubeckovi uspešnici, prav tako pa jih niso reševali značilni Marcovi kitarski vpadi. Nastop posledično ni izpadel preveč intrigantno, dodatni instrumenti na ploščah so očitno ključni za obogatitev celotne zvokovne podobe skladb zasedbe Ceramic Dog. Poleg tega so se nekateri deli slišali nesinhroni, na primer občasni vpadi midi kontrolerja so se zdeli brez kontrole. Četudi smo dobili dostojen in energijsko zadovoljiv zaključek petkovega večera, pa to vsekakor ni bil niti rockerski niti ribotovski vrhunec. 

Zadnji festivalski dan nam je na začetku postregel z že tradicionalnim solo koncertom v glasbeni šoli, letos v izvedbi japonskega freejazzovskega saksofonista in klarinetista, Akire Sakate. Akire poznavalcem free jazza ni treba posebej predstavljati, saj velja za starosto japonskega svobodnjaškega jazza, ki ga sooblikuje že tam od 70. let minulega stoletja dalje. Njegov nastop je bil nastlan z neverjetno močnim in suverenim tonom. Popeljal nas je skozi zgodbe nekaj skladb in vsaka izmed njih je imela nekakšen dramaturški lok. Kolikor je že sam solo nastop osvobojen pretirane opredeljenosti in uokvirjenosti, pa vsekakor zahteva tudi popolno predanost glasbenika. In to smo na popoldanskem koncertu dobili. Glede na njegovo siceršnje delovanje v free jazzu s hektičnimi in abstraktnimi saksofonskimi salvami je bil v solo nastopu zelo umirjen, da ne rečemo celo nežen. Da ne bo pomote, ton saksofona oziroma klarineta je že kar predirljivo močan in osredotočen in implicira suvereno tehniko, vendar so bile linije odigrane zelo melodično, vezano, izbruhi hitrih salv so bili le vložek v zaključenem pripovedovanju. Akira se nam je izpovedoval ali s polnimi molovskimi linijami, toplim, komorno zvenečim glasom klarineta ali z grlenim, hrapavim, ampak tako zelo naravno iskrenim, glasovno vzhodnjaškim napevom. Iskren, zaključen, dostojanstven, tehnike osvobojen in tako zelo presenetljivo subtilen nastop je bil po recenzentkinem mnenju zgodnji vrhunec sobotnega dneva.

Pa se vrnimo na začetek, z uvodnim večernim koncertom sobotnega tria se nam je predstavila francosko-britanska naveza. Sophie Agnel, pianistka, ki se giblje predvsem v klavirski improvizaciji, se je srečala z Johnom Edwardsom, ki smo ga na odru lahko ujeli že večer prej, in z bobnarjem Stevom Nobleom. Glasbeniki so v enem kosu prikazali približno uro dolg set čiste improvizacije, in sicer z nenehnim preizkušanjem svojih instrumentov in brisanjem oblik. Pianistka je to počela z brskanjem po drobovju klavirja, Edwards z nategovanjem in spuščanjem strun ter tapkanjem po robu, bobnar pa z nežnim in malo manj nežnim tolčenjem in drezanjem po činelah. Igrali in korespondirali so v nenehnih dinamičnih krogih pojenjanja in stopnjevanja, v bistvu je to bila morda že premočna oziroma edina forma, ki se je tekom eksperimentacije niso uspeli znebiti. Enakomerne ritmike in melodike se jim je v večinski meri uspelo.

Vse skupaj je zvenelo precej ostro in hladno, na čase atmosferično. Tenzije je rahlo primanjkovalo v tišjih delih, delih pojenjanja, ki so se dejansko izpeljali v umirjanje. Medtem pa je napetost nenehno držala poslušalca v delih stopnjevanja, spet z redkimi vzorci, ki se niso usklajevali med inštrumenti, niti se niso repetitivno vzdrževali na vsakem posamičnem instrumentu, pa vendar so se tu in tam srečali v taktovski skupni ritmiki in hitro odbezljali vsaksebi. Hrupne dinamike butanja po tipkah s komolci, kromatičnega plezanja, nategovanja strun in drsenja po bobnih je bilo lahko nepričakovano konec ali pa se je ta nepričakovano začela. In to se je navsezadnje izkazalo za srčiko njihovega nastopa: nepričakovanost, presenečenje in neusidranost. V čemerkoli. Brez oprijemljivih vzorcev so nas uspeli popeljati skozi nastop, ne da bi nas prestrašili ali izgubili v pretiranem kaosu.

Nadaljevali smo primerno, saj se je tisti večer obetalo nevihtno vreme, takšen je namreč tudi prvenec tria Sakata/Berthling/Nilssen-Love iz leta 2013, Arashi. Če smo bili med solo koncertom presenečeni nad melodičnostjo Akirovega igranja, je ta nastop zavil v bolj pričakovano smer, vendar je zvokovna in izvedbena pričakovanja že s prvimi takti presegel. Glasba tria je vsekakor zvrst, ki jo je treba slišati v živo oziroma v živo najbolje zaživi. Zakaj, sploh ni vprašanje, če se strinjamo, da improvizacija zaživi enkrat in edinkrat, je neponovljiva in je odvisna od poslušalcev, glasbenikov in atmosfere, ki se nikoli več ne ponovijo v istem duhu. Glasbeniki so po uvodnem aplavzu prešli »straight to the point«. Brez predigre, v neskončno, neponovljivo in nevarno eklektičnost. Že po prvih zvočnih signalih je bilo jasno, s kakšnimi glasbeniki imamo opravka, zadel nas je namreč močan, širokozvočni sunek. Če je prejšnji trio nenehno preizpraševal in se izogibal formi, je ta niti ne preizprašuje in že dolgo ne igra več znotraj nje. 

Skozi vso interakcijo in vihravost med glasbeniki pa se je ves čas vendarle dalo slutiti neko rdečo nit. Jasno je bilo, kdo usmerja tok glasbe, vendar je karizmatičnost prav vseh napolnila prostor, redki so bili trenutki, ko se z odra ni nevarno iskrilo. Paalovo gromko bobnanje in Berthlingov ognjeviti bas sta še dodatno podkrepila vezane Sakatove salve in prvinsko glasovno dronanje, ki se je na čase slišalo prav grozeče. Kratek in jedrnat nastop tria je zaradi elektrificirane napetosti, ki ni popustila niti za hip, in »all in« viharnega pristopa zletel skozi naša ušesa, še preden smo se uspeli prav usesti. 

Za zaključek jubilejnega festivala Jazz Cerkno so poskrbeli punkerji The Ex, okrepljeni z Nateom Wooleyjem in slovenskemu jazzovskemu občinstvu znanim povratnikom na Jazz Cerkno, Kenom Vandermarkom. Nenavadna kombinacija ni bila sestavljena ad hoc, The Ex so namreč v letu 2013 izdali album »Enormous Doors« v sodelovanju z Brass Unbound, glasbeniki, usidranimi v jazzu. Pa vendar je nastop izpadel precej šokantno. Prehod z zadnjega sofisticiranega in eksaktnega tria v punkovsko neprilagojenost, ponavljajoče se skupinske riffe in Boerov surov vokal je bil težak za pogoltniti, a ko so se ušesa privadila na stilsko izvenkontekstualnost, ko se je publika premešala in se prepustila surovosti in prvinskosti benda, se je pripravljeno plesišče, ki ga je zahteval bend, izkazalo za dobro izbiro. Pri nekaterih skladbah, na primer pri »Every Sixth Was Cracked«, se je celo slišalo glasno odobravanje poslušalcev, prav tako pri več dodatkih. 

Brass sekcija na žalost zaradi nesorazmerja z ostalimi člani skupine ni prišla do izraza, prav tako ni nobeden izmed vpadov trobente in saksofona z basom in kitaro deloval posrečeno, saj je tehnično med člani skupine in jazzarjema prevelik prepad in sta bila na žalost precej neizkoriščen del skupine. Ker eksplozivnosti in glasnosti punkerjem preprosto ne moreš očitati, je edini pomislek ostal v zraku nad njimi, na plakatu Jazz Cerkno. Kje je meja in rob glasbe, ki se umešča na jazzovski festival, kljub temu da se le-ta uvršča med žanrsko neopredeljene? Ne glede na ta pomislek je kvaliteto festivala Jazz Cerkno treba iskati v pogumni in robni izpeljavi. Navsezadnje je cerkljanski festival odlikovalo to že od vsega začetka, sicer tukaj festivala sploh nikoli ne bi bilo, pa najverjetneje posledično še marsičesa drugega, kar obeta bolj pozitiven in kulturno raznolik razvoj mladih na periferiji in navsezadnje celotne slovenske glasbene scene. Lahko bi celo rekli: v Cerknem so mladi »na varni strani«.

Program 20. edicije festivala je ponudil še bogat spremljevalni program, v okviru katerega velja izpostaviti že tradicionalno okroglo mizo. Tokrat so glasbeniki na festivalu osvetljevali njihovo vsakdanjost, kako se financirajo, kako živijo in se vsi skupaj čudili nizki zastopanosti žensk na festivalih in nasploh v improvizirani glasbi.

Pod črto je festivalski vikend navdušil tako ljubitelje free jazza kot tudi naključne obiskovalce malo bolj poljudnih glasbenih oblik, programska ekipa zelo dobro slalomira med obema poloma in dajanjem prostora kvalitetnim in manj prezentnim jazzovskim vsebinam. Za pravi festivalski občutek pa kot pika na i poskrbijo nastopi mladih godbenih sekcij pred, med in po glavnih koncertih še pozno v noč, ki naselju z manj kot 2000 prebivalci pričarajo nekaj neworleanškega duha. Jazz Cerkno je posebno doživetje, ki so ga vsi - redni gostje jazzovskih koncertov, domačini, turisti, naključni obiskovalci in glasbeniki - vzeli za svojega ter, kar je najpomembnejše, festival po dvajsetih letih ostaja samosvoj in s tako predano ekipo verjamemo, da bo tak ostal še dolgo.