Joe McPhee & Ingebrigt Haker Flaten, Adam Lane's Full Throttle Orchestra

Ljubljana Jazz Festival: Klub Cankarjevega doma, 28. 6. 2012

Včeraj se je v Klubu Cankarjevega doma zgodil otvoritveni večer 53. Ljubljanskega Jazz Festivala. Priča smo bili koncertu dveh zasedb s precej različnimi iztočnicami in tudi precej različnimi rezultati. Žlahtna podstat historičnega free-jazza s posebnim občutkom za improvizacijsko medigro dueta Joe McPheeja in Ingerbrigt Haker Flatna se je v drugem delu večera umaknila sodobnemu jazz frajerstvu zasedbe Adam Lane's Full Throttle Orchestra, ki pa v sebi nosi tudi sledi razburkanih voda prvih nastopajočih.

McPhee in Haker Flaten ne potrebujeta posebne predstavitve. Naj omenimo le, da vsak na svoj način skrbita za perpetuiranje free-jazzovskega izročila ter da sta kljub generacijskem razmiku dva izmed najbolj aktivnih in iskanih glasbenikov na sceni. Koncert sta pihalec in kontrabasist začela udarno, s takojšnjo potopitvijo v rezko free-blues fraziranje. Pozorna in iskriva interakcija je razkrivala medsebojno empatijo, iz katere se je napajala njuna igra. Le-ta je poleg nezgrešljivega liričnega zanosa premogla tudi svojevrstno zračnost, ki je omogočila možnost hipnega prekopicevanja, vznika solističnih partov, spremembe razmerij in gostot. McPhee na saksofonih in trobenti ter Haker Flaten na kontrabasu sta pred našimi ušesi neprestano čarala ter nam razpirala neštete odtenka jazzovske izraznosti, ki nima časa za umetelnost, temveč se napaja iz globoke improvizacijske čuječnosti.    McPheejevo igranje kljub jasni in deklarativni zavezanosti spiritualni liniji free-jazza ostaja precej samosvoje, zmožno hipnega preskoka v teksturalno brnenje in razdrobljeno zvočno gestikulacijo. Prav tako Haker Flaten, ki robato in od vseh strani zasvingano ubiranje z lahkoto pretvori v odločno dronanje ali ekspresionistično lirično zavijanje. Celoten koncert, znotraj katerega sta odigrala tri daljše improvizacijske kose, je tako bil mojstrski in predvsem izjemno tenkočuten – grobo ekspresiven in opojen obenem ter poln pozornosti na sam akt zvočenja in njegovo umeščanje v prostor. Slednje pa, kot vemo, v jazzovskih situacijah ni vedno nujno prisotno.

Omeniti je še treba, da je prvo, čudovito navdahnjeno in plastovito skladbo skazila neverjetna aroganca fotografov v prvih vrstah. Glavnina le-teh je brez vsakršnega občutka za dogajanje na odru in poslušalce pod njim neprestano glasno klikala ter bila v kar nekaj trenutkih glasnejša od obeh glasbenikov. Tovrstno nespoštljivo drkanje je trajalo več kot petnajst minut - kar je preprosto nezaslišano in je precej pokvarilo ozračje. Razen nekaj  pritožb iz publike pa nihče od uradnega osebja ni ukrepal, kar je marsikoga neprijetno presenetilo.

Po krajšem premoru so nadaljevali Full Throttle Orchestra pod vodstvom vedno bolj opaznega kontrabasista Adama Lanea. Osemčlanska zasedba s tremi saksofonisti, dvema trobentama, eno pozavno, kontrabasom in bobni je ponudila mešanico večine pristopov, ki trenutno krožijo v zanimivejšem delu sodobnega mainstream jazza. Čvrsto zasidrani v kompozicijah Adama Lanea so navdušili predvsem v posameznih trenutkih členjenja na manjše enote, še bolj pa takrat, ko so se znotraj komponiranega materiala približevali kakofoničnosti. Same skladbe namreč niso bile preveč zanimive in so precej v liniji sodobnega pisanja za širše jazz zasedbe. To pomeni, da sicer lahko občasno vsebujejo zanimive aranžmajske momente, vendar je melodijski material precej konzervativen in straight-ahead. Deluje kot žanrska usedlina v zasedbi, kjer je večina glasbenikov vsekakor zmožna iti čez to. Tako se je v prvi skladbi groovy pihalna linija počasi začela slojiti ter spodbijati lastno uokvirjenost. Takoj zatem pa se je stvar prekucnila v razpršeno zvočenje, kjer sta izstopala predvsem trobentač Nate Wooley in sam Adam Lane. Tovrstni sinergični prebliski so se tekom koncerta še nekajkrat ponovili in tvorili njegove zanimivejše trenutke.

Je pa nastop Full Throttle Orchestra vseboval tudi precej generičnega preigravanja tem, štetja in klasičnega izmenjavanja vstopov – ki pa so bili občasno tudi podvrženi dislokaciji. In tukaj nekje leži ključni pomislek glede te zasedbe. V glavnini svojega igranja so bili ves čas na meji prestopa v rahlo dolgočasnost, a tako daleč kljub temu niso zatavali. Malce so spomnili na ne ravno najbolj uspel nastop Resonance Ensemble Kena Vandermarka nekaj mesecev nazaj. Njihovo izhodišče in celo zven kompozicij sta bila podobna, vsekakor pa so Full Throttle zveneli bolj navdahnjeno. Adam Lane je bil s svojo odprto komunikativnostjo na meji nastopaštva, a je na srečo predvsem veliko in dobro igral – prav tako ostali. Morda je zaradi tega tudi teže razumeti, zakaj so se odločili za tako povprečne žanrske nastavke.
Koncert se je v okviru sodelovanja z založbo Clean Feed tudi snemal, vprašanje pa je, koliko bo uporabnega materiala, saj so predvsem basista pestile tehnične težave z enim izmed ojačevalcev. Tudi to je znal izkoristiti sebi v prid, si na račun tega privoščil nekaj »story-tellinga« in simpatično zaokrožil prvi večer letošnjega Jazz Festivala.