JUNEsHELEN

Pritličje, 17. 9. 2015

Na presenetljivo soparen četrtkov večer je pred Pritličjem okoli devete šumelo ob napetih pogovorih obiskovalcev, med katerimi jih je mnogo vztrajno čakalo na prekmursko producentko in vokalistko JUNEsHELEN, ki naj bi tam predstavljala prvo polovico svojega novega dvojnega albuma z naslovom Chapters. Njen dosedanji repertoar, ki vključuje dva albuma, en EP ter številne single, je večinoma prežet z nekakšno trip-hop in upočasnjeno soulovsko estetiko, postavljeno ob bok nežnim klavirskim akordom in hladnim, minimalističnim beatom. Slednji so se šele nekaj minut do desetih počasi razlili po majhnem in nabito polnem koncertnem prizorišču Pritličja, ki ga je hkrati zavzel tudi njen nežen, a strasten in iskren vokal. 

Njena glasba jasno opisuje osebne izkušnje, preko katerih izpostavlja človeško krhkost in težo medsebojnih odnosov, ki jih morda prav zaradi minimalističnega konteksta toliko očitneje zaznamo kot simptomatične za celotno človeško delovanje in posledično razumemo kot univerzalne. Barvitejše single, v katerih izpod tragičnih ljubezenskih zgodb očitneje sije upanje, je pustila za sabo in vsaj na prvem delu plošče Chapters predstavila povečini dokaj mračne komade, na katerih so večne tematike ljubezni in izgube pogosto obravnavane z nemočno distanco, skozi katero sije sprijaznjena milina. Sicer nekoliko monotone kompozicije z občasnim skoraj mantričnim ponavljanjem ključnih fraz so ustvarile otipljivo tragično vzdušje, iz katerega so se postopoma izluščili ritmični detajli, ki so po navadi le za kratek čas vzpostavili zanimive groove ter nato zbledeli nazaj v izrazito sivino.

Njen nastop je poleg zanimivih in subtilno razvijajočih se podlag zaznamoval predvsem vokal, ki je jasno sovpadal z njeno zadržano odrsko prezenco, s katero ji je uspelo dobiti in ohraniti pozornost vseh prisotnih. Ti so se zasanjano pozibavali ob skromnih ritmih in neodločnih strukturah, ki so pogosto posredovale vzdušje čustvenih stisk in z njimi povezanega brezupa. A zdi se, da se ravno skozi glasbeno udejstvovanje iz tako pozitivnih kot negativnih življenjskih izkušenj pred nami loti iskanja zaključkov. Če do njih res pride ali ne, je prej kot ne irelevantno, saj ji skozi glasbo lastno krhkost uspe spremeniti v moč, in trans, v katerega medtem zaide, posledično lahko deluje blagodejno tako za njo kot za občinstvo. 

Po skromni uri nastopa se je nato iskreno zahvalila za obisk in zadržano, a karizmatično odpela še zadnji komad, ki je skupaj z zamaknjenim vzdušjem še za nekaj trenutkov obvisel v naših mislih ter nato počasi zbledel v četrtkov večer.