JUNGLE, BLAŽ

Kino Šiška, 12. 9. 2014

Otvoritve nove IndeKŠ sezone ni mogel preprečiti niti dež. Velikopotezni met z obiskom vroče indie soul disko funk formacije Jungle je na šišenski konec prestolnice privabil prešerno množico, odločno, da jim muhave napovedi nikakor ne bodo kvarile zabave. 

Prvi se je hladen poletni večer odločil ogreti Blaž, Izolan, ki se nam je po nedavnem nastopu v Gali hali tokrat predstavil tudi na nekoliko večjem prizorišču. Pomaknjen v kot koncertnega odra je vnovič združil moči s kaotičnim tolkalcem Simonom Intiharjem, ki je skrbel, da vsaki Blaževi zvočni akrobaciji ni ostal dolžan. Pogosto sta se v svojem nizanju bravur znašla med dvema ognjema ter vsak na svoj način dopolnjevala zvočni mozaik, v katerem je bilo dovolj prostora za še tako odročno skovanko. V hiphoperskem podtonu, kjer so se kresali dubovski, plesni, hektični ali že kar manični ritmični vzorci, sta Blaž in Simon več kot posrečeno gradila urejeni kaos, nanj lepila popovske, soulovske, drugič težkokategorne ali umirjene zvočne primesi, vse skupaj pa zapakirala v prepričljivo pol ure trajajočo zvočno humorno igro.

Za njima so prizorišče zasedli Jungle. Še nedolgo tega smo ugotavljali, da zorenje soula, funka in R&B-ja v glasbenem podtalju že dolgo ni tako cvetelo. Morda so množični odgovor na pojav prav Jungle, ki že uspešno korakajo v jedro in srce britanskega mainstreama. Dovolj zgovorni sta že nominaciji za Mercury Prize oziroma BBC-jev Sound of 2014. A če so novodobniki svojo izrazno moč iskali v žanrskem miksu, spajanju elektroakustike, eksperimentale in neizbežnega popa, je vloga britanskih Jungle precej neklasično klasična. Njihova zvočna podstat je opazneje zakoreninjena v klasično obdobje žanrskega razcveta ali bolje, zasedba nas v slednje skuša vztrajno prepričati. S skupnim popovskim imenovalcem se predajajo sinhronemu večglasnemu petju, spajanju falzetov, ki se nepretrgoma vijejo skozi celoten repertoar ter že kar nekoliko mehanski utečenosti. Tu so tudi poudarjene perkusije, ritem mašine, sempli, disko primesi in mogočni basovski vzorci, ki bolj kot k inovaciji, stremijo k renovaciji. Prav nič nenavadno torej ni, da je njihova prostoru in času prilagojena neosoulovska skovanka deležna tolikšne pozornosti. Učinek domačnosti je na dlani. Kot bi na eni strani ekspresivne Sly and the Family Stone križali z Marvinom Gayem ter jih družno potopili v atmosferični, subtilni in tenkočutni indie svet The xx. Nič preobremenjujočega, skladko in okusno.

Sedemčlanska postava na velikem odru Kina Šiške niti za trenutek ni dajala slutiti, da Jungle deluje komaj slabo leto. Morda je tudi zato v nekoliko zaigrani skromnosti Tomu McFarlandu v samem začetku nastopa ušlo, da pod ljubljanskim odrom ni pričakoval tolikšne gruče. Slednjo so v vsej svoji velikopoteznosti v trenutku osvojili že z uvodno skladbo The Heat. A še preden so koga dodobra zasrbele pete, je bilo razlogov za ritmično gibanje in poplesavanje vse manj. Počasno pomikanje proti jedru nastopa je pričelo odpirati prve rane, ki so botrovale k vztrajnemu zapuščanju koncertnega prizorišča. Njihovo grajenje atmosferičnosti in naslanjanje na okusne zvočne priboljške je res da minilo brez pripomb, še najbolj smo se razveselili v pogojniku udarnejših skladb Busy Earnin’ in Time, ki so pomagale v nastop vnesti nekaj prepotrebne dramatičnosti, a žal so sicer skrbno in prepričljivo izdelane skladbe v svojem umirjenem in počasnem tempu prepogosto zahajale v enoličnost, zaradi katere jih je sčasoma postajalo vse težje ločiti med seboj. Ubrani falzeti, s katerimi Jungle niso skoparili, so jim sicer pomagali razosebiti idejo frontmana ter okrog formacije, skrite za soji luči, ustvariti oblak mističnosti, a so hkrati opazko enoznačnosti še stopnjevali. Tako je dvorano preveval občutek, kot bi se znašli ujeti v primežu ponavljajočih se verzov katere izmed skladb Michaela Jacksona. 

Štiridesetminutni nastop, zgrajen okrog letošnjega istoimenskega prvenca, je zaključil še kratek dodatek ter obljuba, da se zelo kmalu spet vidimo.