Kassé Mady Diabaté

Cankarjev dom, 27. 3. 2015

Avtetična etno glasba iz tako zapostavljenih držav, kot je Mali, ponavadi preraste okvire države z glasbeniki, ki jo uspejo vsaj internacionalizirati in ponesti godbo preko afriških meja v paketu etnične fuzije. To se je zgodilo z malijsko glasbo tudi v primeru »Salifa Keite«, »Tinariwen« in »Toumanija Diabateja«. S slednjim je ravno na albumu s presekom zahodnoafriške etno glasbe in bluesa Taj Mahala sodelovala zvezda petkovih glasb sveta, Kassé Mady Diabaté.

Če je kdo od trubadurja pričakoval kakšno podobno fuzijo, ga je najverjetneje zadela šokantna zminimiziranost in slečenost glasbe te svetovljanske prvine. Poslušalec, ki se je na koncert pripravil z zadnjim albumom »Kiriké« in je to pričakoval, pa je še vedno bil presenečen nad avtentičnostjo, intimnostjo in dostopnostjo te glasbe.

Madyjevo glasovno udobje se zrcali v zelo naravni poziciji vokala in je zagotovo posledica tradicionalnega prenosa glasbenega znanja. Mady izhaja iz družine griotov, zahodnoafriških trubadurjev, ki jim petje predstavlja ekskluzivno držo. In ravno to glasbeno pripovedovanje je bilo na petkov večer v ospredju od začetka do konca, obenem sta umirjena drža in močan vokal prevzela oder in tudi rahlo zasenčila ostale glasbenike.  

Kot se spodobi, so tradicionalno petje spremljali kora, balafon in ngoni. Instrumentalisti so bili od začetka precej nežni in nevsiljivi in se zaradi pretirane nadvlade vokala ni takoj jasno izkazal plesni občutek, ki ga glasba že po tradiciji vključuje. Ples je namreč tam del vsakdana in tako tudi vse glasbe. Tako tudi ti nadvse zanimivi instrumenti poleg melodičnosti vključujejo tudi veliko ritmike, seveda je to odvisno od načina igranja in včeraj so glasbeniki glede na to, da je bil odsoten čisto ritmični instrument, stremeli in se vedno znova našli ravno tam. Kot prej omenjeno, so se glasbeniki le počasi ogrevali in komaj po nekaj skladbah zavzeli bolj suvereno pozicijo. Med koncertom smo namreč vedno bolj ugotavljali, da je vsakršna zadržanost odveč in da so ravno deli, kjer se postavijo enakovredneje vokalu, veliko bolj razgibani in živi.

Glasbeniki so namreč pravi virtuozi in bi zmogli precej več improvizacije, kot so jo pokazali med koncertom, to je na primer pokazal »Lansine Kouyate« na balafonu, ki je kar nekajkrat poskrbel za iskrivo uverturo v skladbe, kjer je izkoristil vso melodiko lesenega idiofona, še preden je zgradil osnovo skladb z akustičnim loopanjem. Ali pa na primer »Tounkara« z nekaj zanimivimi, še najbolj fuzijskimi in bluesovskimi solažnimi vpadi. Največja škoda pa je seveda bila neizpostavljenost »Ballakéja Sissoka« z nadvse intrigantnim, nežnim in liričnim instrumentom koro, mešanico med harfo in lutnjo, kar se je izkazalo šele ob njegovem mojstrstvu v vmesni nekajminutni solo skladbi.  

Kljub zadržanemu začetku pa so se glasbeniki privadili na okolje in proti koncu se je tudi publika že veselo pozibavala na stolih. Razmislek o tem, kako je tovrstna glasba morda preveč intimna in plesno orientirana za atmosfero Linhartove dvorane, je bil na mestu, še bolj pa se je potrdil, ob vpadu in poplesavanju dveh, očitno Malijcev na odru. Skupinska dinamika in subtilnost sta skozi uro in pol najbolj zasijali v skladbah Sadjo, Ko Kuma Magni in Kiriké, ki jo poslušamo v ozadju, in so uspešno približale ta organski in zemeljski zvok s toplino saharskega peska poslušalcu. 

Ker je tovrstna glasba več kot le samo zvočna struktura in je obkrožena z zgodbami ter vključuje veliko srčnosti, plesnosti, tudi diha od publike in splošne atmosfere. Na žalost sta ojačan zvok, ki je malo ubil izkušnjo tople akustične glasbe, in sedeči položaj publike vseskozi ohranjala distanco med glasbeniki in publiko, četudi so se oboji izkazali za hvaležne in dojemljive receptorje, in onemogočala do konca začutiti subtilna zahodnoafriška pripovedovanja.