KATARINA JUVANČIČ & DEJAN LAPANJA, LOLITA

Recenzija dogodka
14. 1. 2015 - 16.00

Klub Cankarjevega doma, 13. 1. 2015

 

Včerajšnji večer v Klubu Cankarjevega doma je bil glasbeno popestren z družbo Katarine Juvančič in Dejan Lapanja Banda, ki ga je kasneje nasledila veteranska jazz zasedba Lolita. Med očitnimi kontrasti obeh nastopov je najverjetneje izstopala prav aktivistična drža Katarine Juvančič, medtem ko se je v zasedbi Lolita vokalistka Neža razen z uvodnim pozdravom in vabilom k nakupu pravkar izdane plošče ves čas intenzivno stapljala v zvočno uprizarjanje zasedbe okoli nje. 

Pogled na oder se je vselej usmerjal na levo stran, kjer je denimo udeleženec pri prvi zasedbi le s težavo odmaknil oči s kitarskega virtuoza Dejana Lapanje in violinista Matije Krečiča. Trikotnik je zapolnjevala Katarina, ki je poslušalčevo pozornost preusmerila nase z bolj ali manj prefinjenimi intermezzi, specifično barvo glasu in igrivo interakcijo s člani zasedbe, med katerimi sta bila še bobnar Gašper Peršl in kontrabasist Klemen Krajc. Ob spremljanju šestčlanske zasedbe Lolita sta poleg karizmatične vokalistke v naklonjenosti poslušalcev uživala še violinist Matjaž Sekne in basist Iztok Vidmar, ki je bil s svojimi odštekanimi in ulovljivimi basovskimi linijami povsem nezgrešljiv. Za bolj atmosferične melodične nianse so v desnem krilu poskrbeli klaviaturist in saksofonist Lado Jakša, bobnar Uroš Srpčič in saksofonist Primož Simončič. 

Melanholična akustika, ki je bila zvočno obeležena v skladbi Češnjev cvet, je prerezala nestrpna pričakovanja številčnega občinstva, ki mu je podoben komentar namenila tudi Katarina pred spustom v omenjeni komad. Zasedba je nadaljevala s skladbo Volčje noči, ravno tako z njune prve plošče Selivke. 

Znatna otopelost tako v zasedbi kot tudi v občinstvu, ki se je pojavljala kljub Katarininim komentarjem o prebojih skozi življenje, se je razbila šele ob izvedbi skladb iz nove plošče Hope's Beautfiul Daughters. Morda so se ti komentarji zdeli preveč načrtovani in več kot očitno nekdaj že izrečeni, zaradi česar se marsikateremu kritičnemu udeležencu z njimi ni uspelo zares poistovetiti. Morebitno nelagodje je zasedba hitro uravnovesila s presunljivo instrumentalno izvedbo v skladbah Skeleton Woman in Frida. Pri slednji ne moremo mimo omembe odlično opravljenega dela violinista Matije Krečiča, ki mu je ob končanem solu publika namenila enormen aplavz.

Od tod smo sledili le še neokrnjeni zvočni dinamiki, ki so jo opredmetile preostale skladbe iz nove plošče in uglasbena aktivistična in neomitološka poezija o vrtnem palčku. Razgibana nastrojenost ni bila zgolj izražena skozi elektro-akustične glasbene kompozicije, temveč je bila razvidna tudi v sami drži in interakciji med nastopajočimi, ki so jo sicer brez vidnejšega uspeha poskušali prenesti tudi med samo občinstvo. Več kot bolj ali manj zadržanih aplavzov zasedba ni prejela, saj so bili v ozadju prisotni številni dejavniki, med katerimi sta bila več kot očitna preambiciozna prostorska kapaciteta in mentalna uniformiranost. 

Omenjena dejavnika sta postala še bolj očitna, ko so se na odru pojavili Lolita, da bi predstavili nedavno izdano ploščo pri Založbi Radia Študent, Uantauantauantanara. Prostor, ki je bil na začetku dogodka relativno poln, se je ob nastopu jazz zasedbe nekoliko izpraznil, kar je bil očiten odraz selektivnega poslušalstva. Nič zato – s populacijo komaj zapolnjen prostor, so Lolita zapolnili z igrivimi, jazzovskimi, progresivnimi, post-rockovskimi vibracijami, s katerimi so se stapljali na trenutke srhljivi, spet drugič humorni, Nežini vokalni posegi.

Običajne prijeme lastnih instrumentov so izvajalci na podlagi izkušenj in kreativnega mišljenja občasno nadomestili z neobičajnimi, da bi dosegli sleherne detajle, ki jih sicer slišimo na studijski plošči Uantauantauantanara. Matjaž je tako denimo picikato in igranje z lokom po strunah nadomestil z drgnjenjem loka ob rob violine in s tem proizvedel rezke zvoke, ki so bili eden od sestavnih elementov v skladbi Pikalapokkala. 

Detajli niso bili doseženi le z domiselno instrumentalno izvedbo, temveč tudi s pestrim naborom uporabljenih instrumentov. Lado je poleg sintetizatorja v posamičnih skladbah poprijel za mini alt saksofon in kalimbo, Primož pa je komaj opazno menjeval soprano saksofon in alt saksofon. Razen v skladbi Luna, ki je delovala kot nekakšna klasična latinsko-ameriška balada, je Nežin glas bolj kot samemu podajanju vsebine deloval kot podaljšek instrumentalne izvedbe. Posebej je to prišlo do izraza v skladbi Saxofona, kjer se je zdelo, da je bila Neža s svojim vokalom vpletena v posebni dialog s Primoževim saksofonom. 

Kar je mogoče umanjkalo pri prvi zasedbi in kar so Lolita pravzaprav najbolje obvladovali, je bila koherentna avdiovizualna podoba, ki ni narekovala potrebe po vmesnih posvetovanjih znotraj zasedbe. Že skoraj na meji s teatralnim so se Lolita kljub izven-zemeljskim melodičnim odpravam zdeli bolj naravni in pristni. Intermezzi, ki se jih je Katarina oklepala med svojim nastopom, pri Loliti niso bili potrebni. Par tistih, ki jih je izvedel Iztok, so se morda zdeli celo moteči, nepotrebni. Vendar so s tem poslušalca speljali iz siceršnjega teatralnega vzdušja svojega nastopa v koncertni prostor, kjer smo dejansko bili.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness