KIKAGAKU MOYO, ONO

Močvara, Zagreb, 28.6.2016

Foto: Leonarda Bedić

Zagreb je v torek gostil eno vzpenjajočih se zasedb čedalje rodovitnejše vzhodnoazijske psihedelične scene. Svoje izročilo so v polni dvorani Močvare pustili japonski Kikagaku Moyo, mesto predskupine pa je pripadalo novonastalemu hrvaškemu triu Ono.

Ono sestavljajo kitarist Mokrih gljiv Vedran Živković, njegov brat Vatroslav za bobni in Katarina Čondrić iz zasedbe Moskau z basom. Svoj nastop so začeli s hrupnim dronerskim uvodom, ki je povsem spreobrnil pričakovano psihedelično tematiko večera. Živčna ritem sekcija je dajala prostor hrupni kitari, ki si je vtirala pot skozi razne loope in delaye, kar je dalo debelemu zidu noiserskega trušča nekaj postrockovske svežine, vse pa se je venomer rušilo pod nenadnimi dronerskimi vpadi. Ono so po pol ure nastopa nekoliko prehitro končali svoj set. Kratko, ali slatko!

Kikagaku Moyo ali geometrijski vzorci, kot se glasi slovenski prevod bendovega imena, je tokijski kvintet, ki od leta 2012 sooblikuje podobo azijskega psihedeličnega rocka. V slabih štirih letih obstoja so nanizali štiri albume, za seboj imajo dve evropski in ameriško turnejo, v sklopu katere je bil najbolj viden nastop zasedbe na Austin Psych Festu, danes znanem pod imenom Levitation. Lanskega leta pa so člani benda ustanovili tudi svojo založbo Guruguru Brain z namenom širjenja neznanih podtalnih psihedeličnih muzik vzhodne Azije.

Torkov repertoar so sestavljali komadi z večine njihovih albumov, s čimer se je preprosto razkrila bendova širina. Preplet acid folk psihedelije in spevnejših melodij šestdesetih let s progresivnimi strukturami spacerocka in krautrock repeticije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je botroval zelo dinamičnemu nastopu. Plošča House in the Tall Grass, izdana letošnjega maja, pa v nasprotju s predhodnimi deluje bolj umirjeno, zadržano in manj eksperimentalno, čeprav je vsak njihov album svojevrsten in zgodba zase. House in the Tall Grass je bolj folkovsko usmerjen in spevnejši. Inštrumentalno sliko krasijo dvoglasne vokalne linije, ki pa, četudi popolnemu laiku japonskega jezika zvenijo japonsko, niso v japonščini ali kateremkoli drugem jeziku – so le še ena melodija. Album pa še vedno zaznamujejo, četudi bolj poredko, razna spacerockovska raziskovanja, ki so v živo še intenzivnejša.

Posebnost muzike Kikagu Moyo je vsekakor uporaba indijskega glasbila sitar. Ta ima v njihovi glasbi veliko vlogo. Pa ne zato, ker bi se močno izpostavljal ali ker bi predstavljal hrbtenico zasedbe, temveč zgolj zato, ker daje bendu značilen zven in se poda k vsakemu aspektu njihove glasbe. V mirnih delih sitar s svojimi zvenečimi in nežnimi melodijami barvito orisuje podobo, ki jo podpira hipnotična ritem sekcija in melodični, prostorsko razpredajoči se kitari. Lahko pa ubere tudi povsem drugačen pristop in se v maniri dolgih solaž acid rocka šestdesetih let preusmeri v epske solistične dialoge s kitaro, kot je bilo denimo ob izvedbi komada Streets of Calcutta.

Improvizacija še vedno predstavlja velik del njihove glasbe. Dolge jammarske solaže na eni strani in spokojna ter zasanjana folk atmosfera in dronerski vpadi na drugi strani pa nikdar ne zapadejo v dolge nestrukturirane pasaže. Njihove najdaljše skladbe so pravzaprav najbolj fokusirane. Kikagaku Moyo so namreč mojstri niansiranja – skladbam postopoma dodajajo nove vzorce in spretno menjavajo poudarke. Minimalistični basovski vložki in tekoče bobnanje pri tem predstavljajo medij, prek katerega se tri solistična brenkala ves čas izmenjujejo in dopolnjujejo. Na tem mestu je, še posebno pri tovrstni glasbi, treba poudariti pomembnost dobrega ozvočenja koncertne dvorane, ki se je v Močvari ponovno izkazalo za odlično. Bo že držalo, da dober zvok naredi pol koncerta.

Vrhunec nastopa je bila izvedba pesmi 'Koragashi', ki jo lahko slišite tudi v podlagi današnji recenziji. Močvara je v torek privabila poln klub poslušalcev. Kako tudi ne, če jih vedno pričaka poceni vstopnina, odličen zvok in vsesplošno dobro vzdušje. Močvara bo ponovno psihedelično obarvana desetega julija, ko jih obiščejo čilski neo-psihedeliki Chicos De Nazca in avstralski Rule of Thirds.