KING DUDE, THE RUINS OF BEVERAST, CARONTE

Orto bar, 2. 11. 2017

Čas okoli dneva spomina na mrtve je kot nalašč za prirejanje nekoliko vsebinsko temačneje naravnanih koncertov. Tokrat je na 2. november Ljubljana ponujala kar dva takšna zanimiva paketka; torej Big|Brave, OvO in Gnod v Gromki ter Caronte, The Ruins of Beverast in King Dude v Orto baru. Škoda je edino, da sta se koncerta prekrivala.

V današnji recenziji se bomo posvetili dogodku v Orto baru, koncertu zasedb Caronte, The Ruins of Beverast in King Dude. Gre za koncert na prvi pogled nič kaj posebej sorodnih zasedb, saj se vsi vključeni bendi med seboj žanrsko precej razlikujejo. Italijani Caronte, ki se na tokratni turneji King Duda in The Ruins of Beverast ponekod izmenjujejo z zasedbo Dolch, igrajo šamanski doom metal, The Ruins of Beverast black metal in King Dude neofolk.

Okoli pol devete zvečer so tako delno tišino najprej presekali Italijani Caronte. Gre za štiričlansko zasedbo, ki svoj navdih vleče iz zapuščine zasedb, kot so Cough, Black Sabbath, Pentagram in Electric Wizard, pri čemer velja omeniti, da gre v njihovem primeru za tak tip benda, ki glasbo dela bolj zato, da bi se poklonil zakonitostim nekega žanra, kakor pa da bi vplive žanra obrnil v smer iskanja svojega lastnega zvoka. Tako so nam postregli z bolj ali manj okej odigranimi komadi, zdi pa se, da v občinstvu vseeno niso prebudili česa posebnega, po čemer bi se njihovega nastopa spominjali še mesece.

Za njimi je nastopila nemška zasedba The Ruins of Beverast, sicer solo glasbeni projekt Alexandra von Meilenwalda, ki pa za svoje žive nastope vseeno povabi zraven še vsaj štiri glasbenike. Za razliko od predhodnega benda so The Ruins of Beverast takoj presedlali na precej visoko stopnjo intenzitete, kar je nekoliko prebudilo tudi občinstvo, ki je tokrat nastopajočega začelo spremljati tudi z nekoliko več telesnega odzivanja. Glede na to, da gre sicer za one man band, ki se mu izbrani glasbeniki pridružijo samo na živih koncertih, je pričakovati, da zvok oziroma glasba ne bo zvenela popolnoma enako kakor na studijskih posnetkih. Nekaterim je bil nekoliko drugačen zven povšeči, drugim pač ne, you can’t satisfy them all, v vsakem primeru pa nihče ne more reči, da mu ni bil serviran konkreten black metal obrok, ki zaradi vmesnih katarzičnih vložkov niti ni bil eden tistih lažje prebavljivih.

Okoli enajste ure zvečer pa je končno napočil čas za nastop zvezde večera - King Duda z bendom. King Dude oziroma Thomas Jefferson Cowgill prihaja iz Seattla. Tekom časa je sodeloval v različnih zasedbah, kot sta Teen Cthulhu ali Book of Black Earth, s čimer na znanju se že lahko pomirimo, da gre za dovolj izkušenega glasbenika. Sam projekt King Dude je nastal okoli leta 2010, ko je Thomas izdal svoj prvi album pod tem imenom - Tonight’s Special Death. Zvok projekta je zaznamovan z oznako neofolk, slišati pa je tudi veliko motivov iz miljejev bluesa in british folka.

»How are you feelin’? Are you already depressed? You’ll get more and more depressed with every song.«

Tako nekako nas je po prvih par zaigranih skladbah ogovoril sproščeni kralj vseh Dudov, ki je s svojo razigranostjo sporočal predvsem nasprotno od povzročanja občutkov depresije. Res pa je, da glasba govori sama zase in ta koncert v tem smislu ni bil nobena izjema.

Večina zaigranih skladb je bila seveda z najnovejšega albuma Sex, komadi a la Holy Christos, I Wanna Die at 69, Sex Dungeon (USA) in Swedish Boys, bend pa ni izpustil niti tistih nekaj starejših, kot sta Fear is All You Know in Jesus in the Courtyard. S svojo tričlansko ekipo je King Dude vse odpeljal brez večjih težav, v poslušalcu pa je koncert sproščal najrazličnejše občutke: od veselja, ker nekdo razume naše bolečine, pa vse do neskončne žalosti. Tako se je besedilo komada Fear is All You Know, ki gre: »When you're missing all my kisses baby,
Fear is all you know …«, lahko vrezalo vse do črne luknje, ki je zamenjala vaše srce, medtem ko ste bili zopet prešibki, da bi pokončali demona, ki vam šepeta na uho.

Koncert se je tako končal ob čisto solidnem zadovoljstvu … Recimo, da je ravno zaradi povzročanja neke abstraktne bolečine na obraze zarisal toliko nasmeškov. Občutki žalosti so nas na tistem mestu namreč spomnili na to, da smo kdaj pa kdaj tudi srečni, eno brez drugega pač ne gre. Do popolnega dualizma veselja in žalosti pa smo uspeli priti tudi brez komada Lucifer’s the Light of the World, ki bi bil sicer nadvse dobrodošel …