Kukushai v Kinu Šiška
(Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška, več na strani: https://www.facebook.com/kinosiska.si/)
10. 5. 2017, Kino Šiška
V tokratni koncertni recenziji bomo obujali spomin na sredin večer, ko je na malem odru Kina Šiška nastopila nizozemska študentska naveza Kukushai s predstavitvijo svoje prve plošče z naslovom Fruitile. S svojo debitantsko albumsko izdajo so Kukushai strnili sestavo skupine v trio, obenem pa zaokrožili svoje dosedanje kratke digitalne izdaje in si z obsežno najavo albuma tudi po domačih medijih položili mehko preprogo za nagovor domačih privržencev jazza.
V sredo se je v Komuni Kina Šiška teh privržencev in krogov poznanstev članov skupine zbralo med 80 in 90, kar je nastopajočim očitno ugajalo kot dobrodošla kvantitativna koncertna popotnica. V napol zapolnjeni mali dvorani se je koncert pričel brez posebne predskupine, zgolj s prihodom tria v sestavi Roka Zalokarja za klavirjem, Eve Poženel na vokalu in Južnokorejke SunMi Hong na bobnih. Uvodne treme so se trije študentje glasbe hitro otresli v prvem delu koncerta, v katerem so odigrali večino »ta gruvi« komadov s plošče Fruitile in posledično zamajàli občinstvo z albumskimi hiti Blue Trail, Oh Brothers, Fruits in jih po udarnem, a kratkem bobnarskem intru SunMi Hong zaokrožili še s komadom Own Pace. Koncertna izvedba teh komadov se je od albumskih verzij - poleg čisto neke običajne decibelne glasnosti - razlikovala v tem, kako so Kukushai zakrili spekterski del v nižjih frekvencah, za katerega je bil v začetkih zasedbe predviden čelist. Če je omenjeni bas na albumu bolj zakrit zaradi samih zmožnosti snemalne forme, so na koncertu izstopali čistejši udarci bas bobna in improvizacije Roka Zalokarja, ki je mestoma spretno upravljal z efekti reverba in delaya ob istočasnem igranju klavirja.
Poleg posledično bolj izpostavljenih bobnarskih gruvov ter Rokovih vragolij je pozornost poslušalstva nase vlekla še čisto vizualna komponenta, torej performativni moment nastopajočih. Ta je bil pospremljen z dolgimi, napetimi pogledi med Rokom in SunMi ter Evinimi vokalimi kontrasti med mirnim nihilizmom v ambientalnih prehodih ter zlomljenimi kriki ob razživljenih vrhuncih. Ta stopnjevanja se niso odvijala zgolj v omenjenih komadih z novega albuma, temveč tudi v komadih njihovega zgodnejšega repertoarja, ki so ga spretno vključevali med predstavitvene skladbe albuma Fruitile. Četudi je največ telesnih nihanj povzročil rahlo pohitren in s suverenim solo bobnarskim uvodom pospremljen komad Own Pace, pa je njemu sledeči Physicist v ospredje postavil Evino ekspresivno govorjeno poezijo.
V večjem delu koncerta so izstopali komadi z ambientalnimi prehodi, medtem ko so po Rokovem zahvalnem govoru v zadnjem delu občinstvo nagovorili še z dvema daljšima skladbama, ki sta odpirali igralni prostor tudi za daljše improvizacije in eksperimente.
Če na tem mestu v recenziji potegnemo črto, lahko povzamemo, da je koncert Kukushai v dobri meri upravičil pričakovanja, ki smo jih gojili do treh študentk z nizozemskih akademij. Zvok je bil za malo dvorano Kina Šiška presenetljivo dober, trio pa je tekom koncerta prikazal precejšnjo mero odrskih veščin in spretnosti v rockovskih in raznih ambientalnih odstopanjih od »klasične« struje.
Kukushai te dni nadaljujejo s koncerti še v nemškem Kötztingu, kasneje pa bomo bobnarko SunMi Hong in Roka Zalokarja spremljali še v njunih prihajajočih ločenih projektih – SunMi bo v kvintetu predstavlja svojo avtorsko glasbo, Rokovo naslednjo izdajo pa lahko pričakujemo že v kratkem, tokrat pri založbi Celinka.
Prikaži Komentarje
Komentiraj