Lydia Lunch Retrovirus

Gala hala, 10. 12. 2013

Pa smo jo imeli čast zopet videti. Potem ko je v zlati dobi alternative pot nekako ni zanesla k nam, je Lydia Lunch v zadnjih štirih letih postala že kar stalnica naših odrov. Tako nas je obiskala že tretjič, tokrat v Gali Hali, ki jo je že zaradi pogostosti nastopov napolnilo presenetljivo lepo število ljubiteljev s truščem obdane lirike. Med obiskovalci so resda prevladovali nekoliko bolj rabljeni obrazi, a je bilo tam tudi kar nekaj pripadnikov mlajših generacij, ki jim ta »no wave« nojzerski glas New Yorka ni tuj. Pisana in prijetna druščina za koncert, ki se je povrhu dogodil še na nekoliko nehvaležen dan za obiskovanje prireditev in odklop – to je na torek.

Za zvočno podobo koncerta je skrbela projektna zasedba Retrovirus, ki jo sestavljajo preizkušeni glasbeniki iz osrčja nojzersko obarvanega »karkoliže wave« punk rock sveta. Na basu se je tako znašel Tim Dahl, znan po newyorški zasedbi Child Abuse in številnih sodelovanjih z eminencami, kot so John Zorn, Marc Ribot, Eugene Chadbourne in drugi. Po bobnu maha prvi bobnar Sonic Youth, Bob Bert, ki je igral še za zasedbe, kot so Pussy Galore, Chrome Cranks in Knoxville Girls. Nič manj obetavno ni ime kitarista, saj je Weasel Walter eden od dveh ustanoviteljev kultne čikaške zasedbe The Flying Luttenbachers, ki je gotovo eden od bolj ekscentričnih produktov glasbene scene devetdesetih let dvajsetega stoletja. 

Prav Walter sodeluje z Lydio sicer tudi pri njenem drugem projektu Putan Club, ki pa ni namenjen obujanju stare slave, kot je to primer pri projektu Retrovirus, ki je v prvi vrsti namenjen prav temu – pregledu delovanja Lydie Lunch skozi njeno zgodnje »no wave« obdobje do nojzersko psihedelično obarvanih komadov. In res je bil koncert sestavljen skorajda kot nekakšna antologija Lydie Lunch, saj se je začel s komadom zasedbe Teenage Jesus And The Jerks, ki datira v zdaj že davno leto 1977. V nadaljevanju pa smo se sprehodili tako rekoč samo še po času naprej. Denimo s komadom Mechanical Flattery s plošče Queen of Siam, pa Love Split With Blood, ki je nastala v zasedbi z 8 Eyed Spy in tako naprej in tako dalje. Z vsakim komadom pa smo šli naprej tudi z energičnostjo. Če bi lahko dejali, da je bil začetek morda še nekoliko zadržan, je prav vsak komad dvigoval intenzivnost tako na strani zasedbe kot tudi na strani publike. Pri tem pa niso bili omejeni na ozek izbor skladb, saj smo lahko proti koncu koncerta slišali celo tako zahtevno skladbo, kot je desetminutna priredba Alicea Cooperja Black Juju iz leta 1991.

Najbolj zaslužna za to je bila vsekakor sama Lydia Lunch, ki je s pronicljivimi in zajedljivimi povezovalnimi komentarji in »govorancami« vzpostavila pristen stik med odrom in »pododrjem«, ob čemer pa začuda ni bilo čutiti tiste že kar tečne jeznosti, ki je prepogosto označevala njene nastope v javnosti. Nasprotno! Delovala je kot ženska izkušenj, skorajda že kot nekakšna »nojz pank mama«. Tako je kot nekakšna teta komentirala videz darkerice iz prve vrste, ki »je videti kot ona, ko je bila mlada«, si podajala čike, stresala dovtipe o glasbi, svetu, seksu in Sloveniji, ki bo recimo postala Slutvenia, ko bo on predsednica, in tako naprej. »The only sin is when you don't sin!« 

Nič manj pa niso k dinamičnosti koncerta prispevali glasbeniki. Predvsem Weasel Walter je namreč s svojimi kaotičnimi izbruhi na kitari skrbel za zvočno podobo, ki je držala napetost in ustvarjala odličen spoj nojza in pravzaprav v svojem jedru dokaj umirjene lirike, ki jo podaja Lydia Lunch. Svoje pa je brez dvoma doprinesla tudi ritem sekcija. Bob Bert je tako rekoč stoično držal preproste, a močno definirane bobnarske ritme, Tim Dahl pa je k vsemu dodal tisto »piko na i« s krepkimi ritmičnimi vložki.

Priznam, da sem med koncertom razmišljal o tem, kako hudičevo dobro se bend obnaša na odru in kako mlajšim zasedbam, ki gojijo zvok trušča, ob vsej tehniki na odru le redko uspe nastop, ki bi bil kaj več kot zgolj predstavitev glasbe. In potem gledam v bistvu starce, ki so na odru videti nekajkrat bolj energično in s tem tudi bolj prepričljivo kot večina vsaj polovico mlajših zasedb, ki se skrivajo za kričečimi efekti, ki znajo iz inštrumentov potegniti čudo od zvoka, zraven pa so videti, kot da sedijo za zaslonom svojega laptopa in nabijajo facebook – indiferentno in nezavzeto. Lydia Lunch in njena retrovirusna druščina so prikazali karizmo in predanost glasbi, ki je izžarevala skozi gibanje, igranje in komunikacijo s publiko. Bili so videti kot ljudje, ki jim lahko verjameš. Ljudje, ki verjamejo v to, kar delajo, pa čeprav delajo to že več kot tri desetletja. To pa je tisto, kar ustvari razliko tudi do gledalca oziroma poslušalca.

Na ta način tudi trideset let stara glasba, ki je vendarle nastajala v nekem povsem drugem obdobju, živi naprej in deluje enako sveže in aktualno kot tedaj. Veliko je k temu prispeval tudi zvok, ki je bil res na nivoju. Prav zvok je namreč zelo pogosto tisto, kar onemogoči, da bi s truščem obarvana glasba bila kaj več kot le nepregledna zvočna gmota. Celo v najbolj »odfukanih« momentih je tako zvok deloval definirano, a tudi kompaktno – tako, kot mora biti. Podobno velja tudi za luč, saj ta ni bila preveč agresivna in ni silila v ospredje, temveč je le dopolnjevala odrsko prezenco akterjev na odru.

Tako moram priznati, da četudi v torek nemara nisem pričakoval ničesar posebnega, novega in še neslišanega, sem dobil prav to – stare skladbe, ki so delovale posebno, kot da jih ne bi še nikoli slišal, prav sveže, lahko bi dejal »kot nove so bile«. Strah, da bi Lydia zaradi pogostosti obiskov v naši deželi lahko izzvenela dolgočasno ali preživeto, pa je bila le prazna lupina brez ovoja. Tako raznovrstna in iskrena glasbenica deluje dobro v vseh paketih in aranžmajih, pa četudi bolj prijazna in nasmejana, kot je to morda včasih bila.