Marduk in Immolation - dva obraza zla na Metelkovi

Gala hala, 12. 9. 2012

Dva dni nazaj se je pri nas ustavila (turnejska) kača oz. turneja, ki se je nekaj časa pred tem že vila po Evropi, v Ljubljani pa zaključila vsaj balkanski del turneje. Glava kače je švedska black metal zasedba Marduk, ki predstavlja – odtod tudi motiv kače – najnovejši album, Serpent Sermon, trup pa od glave do repa tvorijo ameriški death metal veterani Immolation skupaj s predskupinami Forgotten World, Heaving Earth in Noctem. To je hkrati bil tudi drugi skupen nastop Marduk in Immolation v Sloveniji, zgodil pa se je – tako kot davnega leta 2003 – v metelkovski Gala Hali.

Preden se ozremo na dogajanje na Metelkovi, še par besed o glavnih protagonistih sredinega nevihtnega večera. Marduk so se na Švedskem uveljavili kot izredno blasfemična black metal mašina, ki se je z leti usmerila v tematike vojne, smrti in še kakšne filozofije ali mističnega poglavja, ki se navezuje na glavni omenjeni tematiki. Immolation so eni prvih death metalcev z vzhodne obale ZDA, ki so bili sprva besedilno zelo usmerjeni proti krščanstvu, po letu 2001 pa so svoje death metal izročilo razširili s kritiziranjem vseh religij, vojn, katastrof in ostalega, kar svetu dela le krivico. Oboji so na sceni že dobrih 25 let, tako da niti ni nenavadno, da so se ponovno znašli na turneji.

Zgoden začetek koncerta je botroval izpustitvi nastopa francoskih modernih metalcev Forgotten World, smo pa zato ujeli češki kvintet Heaving Earth. Ime očitno izhaja iz pesmi ameriških Morbid Angel, temu primerno pa Heaving Earth tudi zvenijo, čeprav svoj tehnični, brutalni death metal obogatijo s ščepcem kakšnih Immolation in Hate Eternal. Resda ne znajo najbolje komunicirati s publiko, ki je temu primerno bila malce zadržana, a vseeno so možje v pičle pol ure predstavili res razgiban in zanimiv repertoar. Sledili so španski Noctem, ki razen zanimivih oblačil žal nimajo pokazati nič novega ali sploh interesantnega, ob natančnejšem poslušanju kitarskih pasaž in enoličnih vokalnih izbruhov pa sčasoma dobiš vtis, da je tole toliko black metal kot Šank Rock. Prej bi rekel človek, da gleda pozerske moderne metalce, ki pod vplivom Behemoth ipd. hočejo izpasti black metal, ampak pogorijo na celi črti.

Predolga pavza je bila kmalu pozabljena, ko so oder zasedli ameriški Immolation, ki so končali snemanje novega albuma, a bo ta, za zdaj neimenovani izdelek izšel šele februarja naslednje leto, ko bo bend hkrati proslavljal 25. obletnico. Zato si je newyorški kvartet raje vzel čas za predstavljanje pesmi iz obsežne diskografije. Nenavadna odločitev je bila začeti z epsko dolgim, običajno tudi zadnjim komadom, Close To A World Below. A vseeno – tudi 8 minut komada ni folka spravilo v depresijo, ampak obratno. Odprla so se vrata pekla. Po uspešnem začetku so ob spremljavi odlične zvočne slike, neverjetnih luči, pristne komunikacije in dinamike vseh članov na odru predstavili vse žive pesmi. Tako smo nepričakovano slišali hit Under The Supreme, nekaj novejših pesmi, kot so tiste iz EP-ja Providence ali pa Majesty And Decay, brez No Jesus No Beast ali pa Father You're Not A Father (kako aktualno!) ni šlo, medtem ko je največje presenečenje predstavljal hit s prve plošče Dawn Of Possession. Bend seveda deluje izjemno usklajeno in samozavestno, vendar niti enkrat ni čutiti kančka pretencioznosti. Seveda je potem logično, da se je ljudem v teh 60-ih minutah dobesedno ''utrgalo''.

Marduk so – kot sem že omenjal – predstavili nov album Serpent Sermon in temu primerno so polurno pavzo zapolnili zvoki nekakšne maše, medtem ko je oder počasi oblačila megla. Iz megle se je ob zvokih otvoritvenega komada Serpent Sermon materializirala diabolična četverica, ki jo od samega začetka vodi danes še edini originalni član, kitarist Morgan Håkansson, poleg njega pa povratnik basist Devo, ne toliko kvaliteten bobnar (glede na prejšnja dva, seveda) Lars Broddesson in karizmatični vokalist Mortuus, ki se je pred tem kalil v kultni zasedbi Funeral Mist. Marduk so Slovenijo obiskali že kar nekajkrat – še vedno npr. pomnimo turbulenco, ki jo je v krščanarskih krogih ustvarila napoved za koncert v Ljubljani, poimenovan Fist Fucking God's Planet in vedno pripeljali množice oboževalcev. S kultnim statusom v že tako eklektični black metal sceni, obširno diskografijo in določenimi ekscesi so seveda poskrbeli, da ne bodo pozabljeni in njihova samozavest je v sredo lahko samo žarela. Medtem ko se je zunaj pričel naliv bibličnih proporcij, se je pravi Armagedon razvnel na razgretem odru Gala Hale.

Zvok je bil ravno prav kaotičen, a jasen, da smo lahko res jasno slišali trobente konca sveta. Marduk so bili neustavljivi v svoji želji pokoriti vse pred seboj, ljudje so jim naravnost jedli iz rok, možje pa so popeljali omenjeno množico na diabolično potovanje po vseh ploščah. Čeprav komadi iz novejšega obdobja niti malo ne zvenijo slabo, Marduk vedno potrdijo svojo nadvlado s hiti s prejšnjih albumov, tako da so ob igranju komadov a la The Black Tormentor Of Satan, On Darkened Wings ali pa Wolves oz. Slay The Nazarene doživeli največji odziv, seveda pa je ta bil le kanček manjši ob igranju Panzer Division Marduk, With Satan And Victorious Weapons ali pa Baptism By Fire.

Mogoče je po res v vseh pogledih odličnem nastopu Immolation umanjkala še tista pika na i, ki je pač Marduk po mojem mnenju predvsem zaradi občasno, a nujno navidez brezosebne narave furiozne glasbene izraznosti niso uspeli doseči. Vseeno pa je vsak izmed nas zapustil dvorano s širokim nasmehom in bolečimi vratnimi mišicami, biblični naliv gor ali dol.