Marko Brdnik in Uroš Rakovec

Klub Cankarjevega Doma, 10. 5. 2016

Od včerajšnjega večera nam še vedno v ušesih odzvanjajo zvoki pesmi dveh razkuštrancev, ki se nista pustila počesati pred nastopom. V Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani sta harmonikar Marko Brdnik in kitarist Uroš Rakovec po več letih priprav tudi koncertno otvorila svoj premierni album z naslovom Leta.

Njuna razkuštranost je bila del zgodbe o tem, kako se je duo z menedžerko, dvema založbama, intervjuji in premišljeno promocijo znašel v samem srcu domače glasbene industrije. Ampak tukaj se je pokazal tudi njun čar: kljub temu primežu sta na odru izpadla po duši res razkuštranca – polna duhovitih zgodb, na trenutke izredno refleksivnih in osebnih, s katerimi sta polnila album z zgodbami. Večinoma je šlo za dialoge z njunim italijanskim producentom in za razlago naslovov pesmi, ki sta jih nato skozi igro tudi opolnomočila.

V tej njuni igri smo lahko prepoznali, da sta dejavna tudi v drugih glasbenih sferah. Poleg vključenosti v raznožanrske ansamble smo v njunih kompozicijah slišali podlage za gledališke ali filmske prizore. Ko pa sta bila na odru sama, se je bolj očitno kazala njuna igra pogledov, ki so delovali kot usklajevalni metronom. Če raje ne leporečimo o vizualni komponenti tokratne žive izvedbe njunih skladb, sta Marko in Uroš svoje kompozicije z vsakim naslednjim sklopom odigrala bolj živahno, mogoče zaradi vina, mogoče zaradi sočustvovanja z Markovo zlomljeno ključnico, kdo ve. Dejstvo je, da sta v drugi polovici koncerta že prevzela publiko tudi v vsej njeni koncertni vzgojenosti.

Včerajšnji dogodek je kmalu po otvoritveni skladbi Voda dobil svoj ritem, ki se je v intenzivnosti skozi večer stopnjeval. Ko sta se Marko in Uroš menjavala v tem, kdo drži ritem, igra melodijo, sta popestrila večer, ki bi si ga lahko predstavljali tudi drugače, če bi vedeli zgolj to, da gre za duo kitare in harmonike. Tako je Marko svoj meh recimo razprostrl v skladbi Esbjörn, ki je odzvanjala v dolgih akordih, medtem ko je Uroš ležerno tapkal po strunah in kitarskem ohišju. Zaporedje skladb je delovalo skladno in z dovolj dinamičnim zaporedjem, da je občinstvo držalo v fokusu brez večjega naprezanja in večjih presenečenj. Večina odigranih skladb so bile pesmi z albuma, ki sta jih poslušalstvu servirala v skladu s pričakovanji, če jih niso njune zgodbe celo presegle.

Za celoten dogodek bi se lahko pozabavali in rekli, da je bil to koncert za otroke vzgajat v marljive poslušalce, medtem ko so ta stari pili vino ter uživali v zatemnjeni in sproščeni klimi. V resnici je bilo za odtenek bolj prefinjeno, glede zatemnitve pa nedvomno drži, da se je na neki točki vzdušje poglobilo. Že s skladbo Moskva sta nakazala svojo živahnost in odstopanje od kompozicije togega žanra, bodisi etna, bossa nove ali česa drugega. Ti so se morda bolj kazali v prvem, razsvetljenem glasbenem sklopu. Ob skoraj popolni zatemnitvi luči pri skladbi Sam pa sta občinstvo dodobra prevzela v kontrastni, intimni pozornosti, ki sta jo nato zapeljala skozi skladbo Matrica. Ta se po kompozicijski osnovi sliši kot domiselna priredba kakega dinamičnega techno komada. Če sta bila ta koncert in ta album začetni točki žanrsko presegajočega dua, potem se lahko nadejamo še marsikaterega zanimivega prispevka njunih prihodnjih stvaritev.

Klub Cankarjevega doma je bil dodobra napolnjen kljub temu, da je bil koncert samoorganiziran. To ni samo pohvala za duo, ki smo se mu že posvetili, ampak širši ekipi, ki je ta razkuštranca želela počesati. Verjetno se napoved koncerta ni kar tako pojavila tudi v Slovenskih novicah in drugih večjih tiskanih medijih ali na lokalnih radijskih postajah. Vse to je pomagalo napolniti finesni klub. Videli bomo, koliko časa bo njuna glasba odzvanjala v ušesih in kako se bo uvrstila v širšo radijsko glasbeno politiko. Obeti so zaenkrat dobri.