Mart

Gala Hala, Ljubljana, 4. 7. 2019

Prvi letošnji open air Domorodni četrtek na vrtu Gala Hale se je začel z enourno plejlisto komadov, ki so jih za nas pripravili Mart. Medtem ko se je publika nabirala, smo tako slišali različne funky jazz komade, za katere se je na koncu izkazalo, da niso bili v tako podobnem stilu kot koncert, ki smo mu bili priče kasneje. Mart bi težko kategorizirali kot jazzovsko zasedbo, res pa v svoji glasbi uporabljajo veliko jazzovskih elementov. A v osnovi še vedno slonijo prej na postrockovskih riffih in bolj ambientalno usmerjenem zvoku. Ajdovski inštrumentalni četvorec je svoj prvenec ponudil leta 2008, letos pa je izšel njihov tretji in zadnji EP v seriji, katere konec naznanja izid dolgometraške plošče. Mart so se letos znašli tudi na aktualni SIGIC-ovi jazz kompilaciji. Že od bendovih začetkov ostaja zasedba nespremenjena, za klavirjem sedi Rok Velikonja, z basom nastopa Jani Peljhan, s kitaro Ram Cunta, bobna pa Nejc Franca. 

Na odru letnega vrta so se končno pojavili Mart in zaslišali smo vzklike Mart, Mart, Mart, ki pa niso prihajali iz publike, temveč s posnetka iz zvočnikov, v katerem Mart vpijejo ime svoje zasedbe. Izkazalo se je, da je ta nekoliko nenavadna fora izvrstno vzpostavila ton koncerta in predstavila njihov edinstven smisel za humor. Mart so začeli s hrupnejšimi komadi svojega repertoarja, a hitro so se pokazale tudi njihove jazzovske tendence. Večino koncerta pa so prevladovali močneje ambientalno obarvani aranžmaji, ki niso bili strogo jazzovski niti postrockovski, temveč so se gibali nekje vmes, nagibali so enkrat bolj v eno in drugič v drugo smer. Takšen vmesni prostor med žanri definira zvok Martov, po katerem se res gibljejo, kot bi si ga lastili. Iz komada v komad so publiko presenečali z novimi zanimivimi melodičnimi elementi, ki so se vklapljali kompleksno celoto, vsak nov komad pa je predstavil tudi nov način na katerega lahko Mart pletejo glasbeno zgodbo. Stukture kot so kitice in refreni zanje zares ne obstajajo, njihove pesmi sestavljajo predvsem progresije in kulminacije melodičnih idej. Basovske linije so bile udarne, a hkrati dovolj kompleksne, bobni so na trenutke delovali v bolj ambientalni vlogi, z mehkim udarjanjem činel, vseeno pa se je v glasnejših delih Franca kar konkretno razigral. Kitarist se je večino časa zadrževal ob višjih prečkah kitare in tako glasbi dodajal predvsem stilistične poudarke, glavno melodično vodilo pa je predstavljal klavir, ki je na trenutke celotno stvar povezal skupaj, včasih pa bil tudi preveč prezenten, a k sreči takih trenutkov ni bilo veliko. Opisovati kaj je počel vsak posamezni član skupine ne bi bilo težko, a kar Mart naredi zares zanimive, je to - kako se vedejo kot celota in kako reagirajo eden na drugega.

Jasno je bilo, da so člani zasedbe Mart predvsem kolegi, ki radi igrajo eden z drugim in jim to tudi zelo veliko pomeni. Na odru so bili entuziastični, nihče pa bolj kot klaviaturist, ki je med premori kar plesal od sreče. Takšni momenti so dali dobro razumeti kako ti modeli v svojo glasbo in aranžmaje vlagajo veliko truda in kako je koncertni nastop zanje tista točka h kateri so gradili. Kot katerakoli skupina prijateljev tudi Mart premorejo svoje interne šale, ki so se izrazile tekom koncerta, malo na račun publike in malo na račun samih sebe. Po kaki uri in pol preigravanja svojih progresivnih medžanrskih pesmi so naznanili zadnji komad. Pozornost publike so uspeli obdržati cel večer, kar ob igranju tovrstne inštrumentalne glasbe ni majhen zalogaj. Nekdo iz publike je ob koncu želel slišati še nekaj domačega in Mart so mu ustregli s poskočnim slovansko zvenečim komadom, ki so ga nato igrali vse hitreje in z vse več energije. Koncerta je bilo tako konec, Mart pa so se zahvalili publiki.

Četrtkov večer na vrtu Gala Hale z jazzovsko obarvano zasedbo morda na papirju deluje kot recept za posedanje in lahkotne pogovore ob pivu. A Mart so takšne načrte postavili na glavo, njihov energičen in kompleksen set je publiko dvignil na noge in na plesišče. Ljudje, ki niso vedeli točno, kaj pričakovati, so bili verjetno prijetno presenečeni, vključno s tokratnim recenzentom, ki torej tudi že pričakuje novo plato in nove koncerte te zanimive in eklektične skupine.