Mary Halvorson's Code Girl

Klub Cankarjevega doma, 13. 3. 2018

Tokrat v RŠ recenziji obravnavamo nastop priznane jazz kitaristke Mary Halvorson in njenega novega projekta Code Girl, ki se bo s prvencem javnosti uradno predstavil konec meseca marca. A na torkovem koncertu, ki se je odvil v sklopu cikla Cankarjevih torkov v Klubu Cankarjevega doma, je bilo že slab mesec pred izidom moč kupiti dvojni album, ki ga trenutno poslušate v podlagi.

Mary Halvorson je stara znanka slovenskih jazzovskih prizorišč, ki jih je že večkrat obiskala kot članica raznih zasedb. Za referenco lahko na primer naštejemo lanski nastop na Jazz festivalu Cerkno; tako v duu z bobnarjem Tomasom Fujiwaro kot s kvartetom Tomeke Reid. Nato je tu defonični koncert s triom Toma Raineyja in pa pretekli Cankarjevi torki - recimo z zasedbo Ches Smith & These Arches leta 2013, s svojim triom leta 2011 in z Ribotovo zasedbo Sunship leta 2010. Tudi Maryjina večkrat izpostavljena mentorja, ki sta ji pomagala razviti lastni glasbeni izraz – kitarist Joe Morris in legendarni Anthony Braxton – sta že nastopala v okviru taistega jazzovskega festivala domače prestolnice.

Mary Halvorson je pri projektu Code Girl ohranila prvotno postavo tria Thumbscrew s Tomasom Fujiwaro na bobnih in Michaelom Formanekom na kontrabasu in jo razširila še z dvema dodatnima članoma. Gre za trobentača Ambrosa Akinmusira in vokalistko Amirtho Kidambi. V primerjavi s samonaslovljenim albumom tria Thumbscrew je tukaj kitara potisnjena bolj v ozadje in tako odpira prostor trobenti in pa predvsem vokalu. Ta namreč prenaša tudi besedila, ki jih je v celoti napisala Mary.

Koncert je postregel s podobno izkušnjo. Izza velike votle električno ozvočene kitare je kitaristka večino časa z akordično spremljavo sodelovala kot enakovredni, če ne celo podporni člen kompozicij. Kot značilni element igranja kitare Mary Halvorson gre izpostaviti igranje z delay pedalom ali bolj specifično s spreminjanjem dolžine zamika odigranega dela. To kontrolira z dodatnim pedalom in tako z daljšanjem časa zamika med samim procesom zamikanja ustvarja efekt hitrega glissanda navzdol. Takšni efekti, dodani na večinoma lepozvočne melodije nedistorzirane kitare, ustvarijo že skoraj lynchevsko vzdušje blage groteske. To je bilo najbolj očitno pri izvedbi zadnje pesmi s prve zgoščenke Accurate Hit, ko sta na odru ostali le Mary in Amirtha. Tu je kitara naposled le prišla v ospredje in akordi so se v faux glissandih topili kot kakšne Dalíjeve ure.

Prav momenti, ko se je zasedba malce skrčila, so se izkazali za najboljše, saj so prekinili monotonijo, v katero je koncert zapadel ob nizanju pesmi, narejenih po podobnih vzorcih. Eden takih momentov je bila dvoigra kitare in trobente, ki je vzpostavila dovolj napetosti in se hkrati znebila pogosto balastne ritmične spremljave. Omeniti gre tudi pevko Amirtho Kidambi in njeno brezhibno obvladovanje svojega instrumenta. V pretežno visokih registrih je z lahkoto in pogosto precej urno prehajala med toni ter se nekajkrat poslužila tudi vokalne tehnike, ki se uporablja pri petju karnatske klasične glasbe južne Indije. Vokalnih ekskurzov je bilo sicer bolj malo in so, kot tudi recimo samo enkratni vklop distorzije na kitari, služili kot budnica iz kontinuirane sivine lahko poslušljivega koncerta, ki na pladenj ni prinesel ničesar novega.

Občinstvo je bilo očitno bolj navdušeno in koncert se je uspešno končal z bisom, ki pa ni bil tako dolg, da ne bi mogli v sosednji sobi ob gledanju zadnje pol ure nogometne tekme pretuhtati kaj smo pravkar poslušali.