MED 2015
MED 2015: Cut Hands, Wolf Müller, Dodecahedragraph, Mono Scarves, Kaganovich, Krilc @ Kibla Portal, Maribor
Multimedijski center KIBLA je letos pripravil že osmo edicijo festivala MED, ki pri obiskovalcih spodbuja odprtost do različnih načinov glasbenega izražanja s poudarkom na elektronski in elektroakustični produkciji. Vsako leto pripravijo raznolik nabor glasbenikov, ki nato sekvenčno stopnjujejo večer in ga vsaj deloma tudi odpeljejo vsak po svoje. Vendar ne toliko, da ne bi pasal v kontekst festivala, ki se je letos spet ponašal z idilično lokacijo, ogromno betonsko halo z visokim stropom in betonskimi stebri, ki kar kličejo po industrial warehouse zabavi. Na nek način je festival za nekatere obiskovalce med nočjo to tudi postal. Marsikdo je bolj dajal vtis, da se je prišel zdivjat, kot pa da je prišel na zvočno izkušnjo iz ljubiteljskih razlogov. A prihajali so pozno, in dogodek se je v celoti prestavil, tako da je bil prvi nastop šele ob polnoči.
Prvi na vrsti je bil domači Dodecahedragraph, ime, za katerim stoji Neven M. Agalma, sicer organizator zasavskega Noise Festa, ki se je odvil prejšnji vikend v umaknjenem Hrastniku. Z otvoritveno paleto ambientalnih futuristično zvenečih semplov je komplementiral vzdušje prostora. Vendar ni trajalo dolgo, da so se sempli začeli kopičiti in zvok gostiti v organsko doneči drone, ki si je nato začel podajati pozornost s frekvenčno višjimi in ostrejšimi mimoletečimi zvoki. Njegov live act je vseboval predvsem nadziranje aktivnih semplov in manipuliranje teh s pomočjo različnih oscilatorjev, filtrov in nekaj, sodeč po videzu, diy pripomočkov. Zvočne pokrajine, ki so s tem nastale, so sicer podale kontemplativno izkušnjo, ki so za njegove nastope zdaj že skoraj značilne, vendar je proti koncu nastop izpadel nekoliko razvlečen, morda tudi zaradi vrnitve semplov z začetka nastopa, ki so nekako pretrgali trans.
Drugi nastop v sklopu nojz uverture festivala je bil prav tako domači Mono Scarves, ki izhaja iz mariborskega nojz podmladka. Ljubitelj sinteze zvoka je prišel predstavit svojo trenutno obsesijo nad sintetizatorji, kontroliranimi s svetlobo. Njegova strast pa se je v kontekstu glasbenega nastopa nekoliko še iskala. Medtem ko je nastop Dodecahedragrapha navdušil z dinamičnim prelivanjem loopov in razvijajočimi se pasažami, je Mono Scarves dajal vtis, da je malo precenil razpon manipulacije zvoka, ki si ga je zamislil za svoj set.
S prihodom Kaganovicha na oder pa je v prostor prvič v večeru prišel tudi beat. S kratkim ambientalno nojzerskim poklonom v uvodu je nato s čedalje bolj industrialnim zvokom zavzel dvorano in jakost zvoka občutljivo premaknil za stopničko višje. In čeprav povezovanje večera ni bilo med njegovimi primarnimi nalogami, glede na to, da je nastopal v festivalskem okolju, je to, namerno ali ne, storil odlično. Njegov set je vseboval obilico lastne produkcije, pomešane s stilsko koherentnimi tujimi komadi in odeto v surovost terenskih posnetkov. V primerjavi s predhodnim Mono Scarvesom in sledečim headlinerjem z imenom Cut Hands je nastop Kaganovicha doživel najbolj burne reakcije s strani občinstva, ki so letele v vse smeri čustvenega spektra. Intenzivne skladbe z nekonvencionalnimi prehodi, ki so pogosto poudarili latentne poliritme, so ustvarjale napeto atmosfero nepričakovanih preobratov, ki se je klimaktično zaključila s crash coursom v čiščenju notranje strani lobanje s pomočjo visoko nasičenega, večplastnega cviljenja oziroma nojza.
Za njim je bil na vrsti Cut Hands. Glavni gost večera in zvezda perkusivnega ritma, ki vleče inspiracije iz svoje preteklosti z noiserock skupino Whitehouse in jo nato skozi svoj eksperimentalni pristop poveže z aktualnejšimi interesi za centralnoafriške bobne in voodoo plat Haitija. A čeprav je bil njegov nastop označen kot live act, je bil v primerjavi s Kaganovichevim „DJ“ nastopom bolj monoton. Med nastopom je sicer nekoliko menjaval med hitrejšimi in, redkeje, umirjenimi komadi, a se nikoli ni zares preveč oddaljil od glavnega toka, ki je držal njegove noge v skoraj konstantnem teptanju odra. Med njegovim nastopom so tudi najbolj do izraza prišle presvetle vizualije, ki so pestile cel večer, razen med nastopom Mono Scarvesa, ki je zaradi praktičnih razlogov nastop opravil brez dodatnih osvetljav. Če pa je poslušalec lahko spregledal plesno angažiranost nastopajočega Cut Handsa, ki je vsake toliko monumentalnejše točke v setu pospremil z dramatičnimi plesnimi vrtenji ali premikanjem rok, se je znašel v svetu, ki ga je Cut Hands med izdajo albumov zdefiniral. A kljub prepričljivi produkciji je nastop marsikoga pustil s pomanjkljivo izkušnjo, saj tako zvočno kot tudi na videz ni zgledalo, da bi njegovo „live“ upravljanje pustilo močne posledice v trajajoči zvočni sliki.
Zadnji del festivala pa je predstavljal bolj klubsko orientirani sklop z gostoma Wolfom Mullerjem oziroma Janom Schultejem, ki se ponaša s DJ kilometrino, predvsem v bolj disko vodah, ter t. i. najnovejšim imenom domače producentske scene, Krilcem aka Krištofom Modicem, ki se s produciranjem ukvarja za svojo starost že presenetljivo dolgo in se giblje nekje med groovy housom, tehnom ter različnimi ritmičnimi odvodi. Prvi je bil na vrsti Wolf Muller, ki je moral od vseh nastopajočih opraviti najbolj eklektični prehod v večeru, iz hladne voodoo nojz perkusije v spogledljive zibalne disko tračnice. Vendar tega prehoda ni posebej kompliciral, temveč je hitro zatem, ko je prevzel oder, na kratko najavil, da je sedaj on prevzel ta žur ter da naj se pri priči vsi zberejo na plesišču. Po tumbajočih uvodnih komadih se je njegova disko steza, kot obljubljeno v opisu dogodka, odpravila v bolj krautrockerske vode z raznimi ambientalnimi sintovskimi linijami, ki so spominjale na zgodnje eksperimente. V tej točki dogodka se je prvič zazdelo, da so obiskovalci prišli na svoj račun, saj so nas predhodni, večinoma nojzersko naravnani nastopi hitro utrudili in potisnili na balkon na cigaretno pavzo. Wolf Muller je s svojo nesramežljivo karizmo nastop rahlo zavlekel, dokler ni na oder pristopil Krilc.
Kar je na hitro zgledalo kot DJ versus, se je potem izkazalo za podaljšan odhod Wolfa z odra, ki si je po videzu sodeč želel še vrteti. Krilc pa je kmalu odšel po svoje in se oddaljil iz ustaljenega disko groova v globlje house in techno ritmike. Z razširjenimi prehodi med meditativnejšimi klubskimi komadi je v dvorano prinesel tudi manjšo mero elektronske psihedelije ter tako neprekinjeno ohranil dobro mero plesalcev. Kljub temu pa sta se davek divjanja ter posledica zamaknjenega programa začela poznati in ljudje so postopoma začeli omahovati. S plesišča se je med setom poslušanje za nekatere dokončno preselilo na balkon. Za najbolj zagrete, ki so ostali tudi dovolj trezni, pa je set prinesel osupljenje nad svežino novih smeri, ki jih Krilc s suvereno fluidnostjo pokriva in raziskuje.
Večer se je zaključil s kopico lokalnih obiskovalcev, ki so hoteli še več glasbe, ki pa jo bomo verjetno, glede na konsistentno prezenco festivala, lahko spet ujeli na isti lokaciji prihodnje leto.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
prosim tekst. hvala
Tekst je gor!
Z recenzijo se strinjam in je ne nameravam sesuvat oz. kritizirat, vendar je preveč mlačna. Mlačna v smislu, da manjka še kako potrebna kritična nota same organizacije dogodka/festivala/nastopajočih. Za mene je vprašanje na mestu, ali resnično rabimo tovrstne festivale, ki so namenjeni samemu sebi oz. obiskovalcem, ki jih vsebina ne zanima, oz. kar je še huje, da so namenjeni našim, bodisi tujim razpisnim pogojem...
Vse lepe besede o tem, kako ta festival spodbuja odprtost, so larifari, ki z mojo realnostjo nimajo nič skupnega. Za organizatorje mednarodnih festivalov so morda to čudežne besede, s katerimi se vam odprejo vrata do bruseljskega aparata, vendar od takšnega dogodka, ki se je zgodil v petek, sam kot obiskovalec, ki je tam zaradi vsebine (po pravici povedano 1 nastopajočega), nisem imel nič, razen poškodovan sluh in zjebano fizično telo do amena od čakanja na njegov nastop, ki v danih pogojih niti ni mogel biti boljši. Govorim o Jan Schulte-ju, ki je človek, ki izbira kaj več kot pa skoraj slabšalno okarakterizirano disko glasbo. Na žalost smo njegovi feni bili nad njegovim izborom razočarani, obenem pa razumeli, da v danem okolju, kjer se nahajamo je enostavno težko pričakovati več. Utrujen od zamikov in čakanja na dogodek v mestu Gogi, sem ugotovil le-to, da med hrupom in glasbo je ločnica in festival MED se pretenciozno loteva nemogočega - brisanja te ločnice.
Živimo v dobi interneta, in kdor je ujet v ta podalpski svet, ne da bi imel srečo ali pogum obiskati npr. Graz, ali Zagreb, lahko le z malo klikanja dobi občutek, kako se tem rečem streže, raznorazni „Boiler Roomi“ in vse variacije, iz katerih le-ta izvira, približajo dogajanje v svetu tudi nam, ki smo pozabljeni za 9 gorami. In ni ga festivala v naši bližnji ne daljni okolici, ki bi združeval na enem odru tovrstne godbe in se pretvarjal, da je uspešen alkimist. Vsem je skupno ločevanje prostorov t.i. floorov (še pomnite brijači, kako ste nabliskani, od kdo ve kakšnih substanc, slučajno zašli na floor, ki vašemu tripu ni ustrezal...a je smisel v tem ločevanju?). Ne pravim, da mešanje elektronskih struj ni mogoče, vendar je tu potrebna večja mera senzibilnosti in premišljenosti, kot smo je pa bili deležni na MED-u.
Za primer in zgled lahko dam Mariboru najbližje mesto, ki se dejansko nahaja na resnični elektronski destinaciji, Gradec. Tam se odvija več festivalov, katerih skupni imenovalec je elektronska glasba, vendar so že v osnovi ločeni med seboj. Tako imamo, če izpostavim dva najbolj očitna: „ljudski“ festival Spring, kjer je osrednja nota druženje in socializacija aktualne mladeži na čim bolj neobremenjene načine, na drugi strani pa festival Elevate, kjer se odvija poleg izjemno zanimivega programa nastopajočih še premnogo predavanj in spremljevalnega programa, ki preizprašujejo stanje reči in duha v času in prostoru, kar nenazadnje glasba je.
Po tem, kar smo doživeli v petek v „betonski krajini“, ki avtorja spominja na sanjske party prostore v stilu dobrih časov, se s tem enostavno ne morem strinjati. Betonska infrastruktura že prikliče v spomin „indrustrial warehouse“ zlate (imaginacijske) čase, vendar podobnih prostorov mi ne bi imeli v takšnem zgodovinskem spominu, če se tam ne bi dogajale vsebine, katerih odmev nas še danes doseže. Na smeh mi gre, ko se spomnim te velike hale, kjer bi se naj odvijale razstave pod nevidno roko Kible, le na dan elektronske destinacije, ni bilo nobene... Prišli smo v veliko halo, kjer smo naleteli na en velik nič (plus šank in izhod na teraso/balkon), belina kot se za Kiblo spodobi, še odprtega okna si nismo obiskovalci prislužili z vstopnino 5 EUR. Tako je bila ogromna mera hrupa ujeta v betonskem pocnu in se odbijala od oken in sten... Čudoviti pogoji za zvok... In najbolj smešna reč je tičala sredi tega velikega niča. 4 zavese, za katerimi se je skrival t.i. Oder. V takšni hali se igrat z zvokom je nezaslišano in odmev, ki se je samo stopnjeval v tej hali govori temu v prid, da ne omenjam spečega mojstra za zvok, ki ga je hrup in posiljena zvočna podoba utrudila do te mere, da več ni bil sposoben opravljati svojega dela. Tako kot avtor recenzije, je tudi večina ljudi, ki sodeluje pri tem dogodku pozabila na najbolj pomembno komponento tovrstnega dogodka. To je zvok... S slabim zvokom zanemarjamo in onemogočamo razsežnost glasbe, posledično so katarzični glasbeni trenutki redki - kot pošten politik v Sloveniji. Brez zvoka kot se šika, ni undergrounda, ni elektronike, prav tako ni destinacije.
In s takšnim naslovom, pretencioznim za Maribor - elektronska destinacija- za mene vse skupaj deluje kot še ena štajerc produkcija, ki se ukvarja s samim seboj in farbanjem fasade, medtem ko se ruši hiša. Namesto, da bi po 8-ih letih preizprašali svoj obstoj in ga prilagodili situaciji, v kateri Maribor je. Globoko v dreku je in propada vse, od ljudi do stavb, le prostori fevdalcev se obnavljajo in sijejo s kapitalističnim sijajem in vabijo naivno ljudstvo, ki pa še kako rabi kvalitetno plesno muziko na kvalitetnem ozvočenju, seveda brez telefonov in računalnikov in vseh motenj, ki smo jih danes deležni...
Dejstvo pa ostaja, da je čedalje manj ljudi, ki si lahko privoščijo vsebine za temi zidovi. In tu imamo eno čudovito paralelo s temi vsemi mesti, kjer so se včasih dogajali razuzdani žuri, ki so postavili house, techno in ostale derivate na glasbeni/kulturni zemljevid. Ena glavnih nalog takšnega festivala bi morala biti ozaveščanje in dvigovanje zavesti ljubiteljev bodisi simpatizerjev elektronske godbe. Prav tako bi moral takšen dogodek opozarjat na katastrofalno stanje klubske kulture pri nas in upati ter kazati na čase, ko se bodo ljudje lahko zbrali pod eno streho in plesali. A ni smisel tega tudi osvobodilni ples, ki lahko nadgradi zvočno izkušnjo do katarzičnih razsežnosti?
Destinacija tega festivala je nedefinirana in ob takšnem trudu je vprašanje, če se bo še kdaj znašla na zemljevidu resnih in manj resnih konzumentov tovrstne kulture.
Očigledno in razvidno tudi iz recenzije na RŠ-u pa je, da pa publika obstaja in je željna godbe, vendar so ostali lačni. Vsem nahranjenim se opravičujem za drugačen pogled, toda nedorečen program oz. timeline le-tega je neresnost, ki si je elektronska destinacija ne sme privoščiti.
Čakanje na obiskovalce v mestu, ki se ne znajo obnašati na tovrstnih dogodkih je resnično smešen izgovor, pa četudi se to dogaja v drugorazrednem mestu. Drugorazredno mesto pa nima ne infrastrukture, ne resno zastavljenega programa in vse skupaj spominja na festival Lent, kjer bi se prav tako naj dogajala eksplozija preobilne kulture, med tem pa v mestu ostalih 340 dni vladajo tribute bandi in sledilci le-tega.
Po osmih letih delovanja, bi človek pričakoval efekt festivala, ki si upa reči samemu sebi elektronska destinacija, vendar ta ni viden. Obiskovalci, ki so plačali vstopnico za sedenje na terasi so ciljna publika festivala in vplivajo na program? Menim, da to ni ravno način delovanja, za nekaj, kar se imenuje elektronska destinacija in enkratni dogodek na leto ne more prispevati h klubski kulturi, kaj šele jo dvigniti na višjo raven. Upam, da do naslednjega leta preizprašate vse potrebno in začnete delati boljši festival, za boljši jutri pa čeprav ni v Ljubljani.
p.s. Vrinja se mi misel in reklama za festival, ki se bo zgodil v Ljubljani, vendar zaradi finančnega stanja tistega dela Slovenije, v katerem živim, obisk in promocija le-tega enostavno ni mogoča in ni humana ob takšni ceni karte in obenem se sprašujem, a res obstaja več vrst glasb in poslušalcev? A se res elektronska glasba, ki je namenjena pozabljenemu Mariboru razlikuje od glasbe, ki jo bo hipsterska mladež (le oni si jo lahko privoščijo) prejela v prekomernih dozah v prihajajočih dneh v našem glavnem mestu?
Razočarano anonimen
Inabottle Mesić, hvala za komentar, pod katerega se skoraj v celoti podpišem! Sama sem dogodek obiskala bolj iz firbca in ker vedno poskušam imeti odprta ušesa in moram priznati, da sem šla domov razočarana. Pri festivalskih recenzijah na splošno pogrešam malo več organizacijskega in vsebinskega prevpraševanja (če že organizatorji tega ne premorejo v dovoljšnji meri)! Ti s timelineom je nezaslišano in te dejansko samo postavi pod vprašanje, komu je festival namenjen(Če odžene še tistih par, ki so prišli tja zaradi glasbe?!).
Dodala, popravila bi samo en stavek: "Upam, da do naslednjega leta preizprašate vse potrebno in začnete delati boljši festival, za boljši jutri, RAVNO ZATO KER ni v Ljubljani."
...ne moreš pričakovati "prvorazrednih" poslušalcev v "drugorazrednem" mestu in z "drugorazredno" organizacijo...
bolj nas bojo je-bal, več nas bo! :D
upam, da bo imelo kakšen smisel sporočanje mnenja... dasiravno živimo v lepi in zeleni deželi, kjer vse štima.
na zdravje oz. dandanes bi rekli na šmrk!
Se moj podpis pod recenzijo in komentarje. Organizatorjem pa voljo in pogum, da prihodnje leto popravijo vtis. Kot receno, publika je in to je lahko vzpodbuda, da se v tem od bogov pozabljenem MB kaj premakne, koncno enkrat, na bolje.
Komentiraj