Meje družbene kritičnosti in elektronske glasbe

Pritličje, 3. - 4. 12. 2015

V prvih relativno zimskih dnevih decembra je središče slovenske prestolnice gostilo festival, ki je med seboj pletel na videz težko pletljivo. Festival Grounded, ki je potekal v ljubljanskem lokalu in klubu Pritličje, je v raztegu dveh delovnih dni gostil 5 debat z enaindvajseterico sogovorcev in sogovork ter štirinajstimi elektronsko-orientiranimi nastopajočimi, ki so v večernih urah skrbeli za glasbeni program. S tem se je udeležencem jasno izpostavljalo vprašanje: kako danes spajati elektronsko glasbo, kritično miselnost in družbeni aktivizem? Ali če preoblikujemo vprašanje: na kakšen način se v aktualnem času križajo prostori elektronske glasbe in družbeno emancipirano ljudstvo? Se na tem mestu lahko primerja nastop Headless Horsemana, anonimnega tehno producenta, ki nasploh nastopa brez besedil, s kakim koncertom iz lokalne punkerske tradicije?

Brez tendence, da bi punk idealizirali v emancipiranosti poslušalstva, naj bo preprosta uvodna misel ta, da elektronska glasba sama na sebi ni kritična in nas verjetno še manj poziva k nekemu aktivizmu. Ampak to bi lahko rekli za dobršno mero glasbenega ustvarjanja. Elektronski ritmi in melodije, ki so se igrale tudi v četrtek in petek, nam ne morejo magično pognati po glavi abstraktne kritične misli in nas ne morejo organizirati v društva za analizo stopnje diskriminacije družbenih skupin. Nastop japonske eksperimentalne elektroničarke Kyoke je bil prežet z improviziranimi tehnoidnimi beati, ki so jasno razbili počasno dinamiko poprejšnjih nastopajočih. Podobno je tudi Octex, skorajda že starosta slovenske elektronike, pripravil izredno počasno razvijajoč set. Večino časa je z nekonsistentnim ritmom nudil umirjeno vzdušje, polno vmesnih ugibanj o načinu produciranih zvokov, ki pa so se v roku slabe ure razvili v rahlo bolj intenziven tempo. 

Zato se zdi ključno, da razdiramo videz ločnice večerne sprostitve in dnevnega aktivnega državljana, v kolikor v okvirih te ločnice razmišljamo. Predstavo imamo o čez dan skrbnih aktivistih, aktivno razmišljujočih ljudeh, ki pa zvečer brezskrbno »densamo« v klubih, kjer se v nekem krogu ljudi prepustimo variirani količini mehkejših ali pa trših drog – tovrstna ločnica je navidezna. V tej predstavi se prostori elektronske glasbe dostikrat zdijo oproščeni kritične misli in se zdijo prej podobni masažnim centrom, ki izganjajo stres razbremenjenim posameznikom in posameznicam. 

V tem kontekstu bi bilo glasbo ustrezneje misliti v okvirih prostora, v katerih se glasba predvaja. V elektronski glasbi postaja važen prostor in sodelovanje institucij, ki medsebojno ustvarjajo program kritične miselnosti. Dejstvo je, da je bil Grounded festival socialni dogodek, na katerem so čez dan potekali pogovori o ustvarjeni begunski fantazmi in o konkretnih primerih dobrih praks begunske integracijske politike, v večernih urah pa so se imele moč predstaviti sodobne prakse domače in tuje večinoma plesno-orientirane elektronike. 

Sta si torej punk koncert in nastop Headless Horsemana, na katerem se v umetni megli napolni lokalni klub in občinstvo vidno zdivja na gonjo kontinuiranih beatov namesto na izrecno družbeno kritična besedila? Zdi se, da je kontekstu dogodka bolj važno to, da se med sabo povezuje mreža ljudi, ki se medsebojno opozarja na družbene probleme tam, kjer jih je moč zaznati. Gre torej za večanje mreže tudi preko poslušalstva elektronske glasbe. »Tudi če ne sprejmeš odločitve, odločaš,« je rekla Metka Mencin Čeplak. Res je. Če prideš samo plesat, nisi prišel samo plesat.

Grounded Festival
Opisi in posnetki okroglih miz