Ment – Kapelica, Kinoteka in K4

* foto: Katja Brezočnik/MENT 
Galerija Kapelica, Slovenska Kinoteka, Klub K4, 29. 1.–2. 2. 2018

S še zadnjim recenzentskim pregledom se tokrat posvečamo še izbranim ostalim prizoriščem letošnje edicije festivala Ment, prizoriščem torej, ki se jim v dosedanjih treh recenzijah s fokusom na centralno dogajanje v Kinu Šiška in na Metelkovi še nismo posvetili ...

Torek in petek prejšnjega tedna sta bila v Kapelici rezervirana za glasbeni dialog med bioničnim inštrumentom cellF in ljudmi-glasbeniki. In čeprav gre za dva ločena dogodka – prvi je potekal v solo organizaciji galerije, drugi pa v sklopu festivala MENT – je pomembno, da o njiju razmišljamo primerjalno.

Najprej naj površinsko pojasnimo tehnično ozadje prvega nevronskega sintetizatorja na svetu. Guy Ben-Ary, v Perthu situirani interdisciplinarni umetnik, ki se v svoji praksi ukvarja predvsem z bio-tehnološko umetnostjo, je po kirurškem odvzemu tkiva s svoje roke v sodelovanju z umetniško skupino SymbioticA v njihovem laboratoriju in vitro vzgojil kožne celice. Te so nato s pomočjo posebne tehnologije preoblikovali v matične celice, ki so jih kasneje diferencirali v nevronsko kulturo in s tem pridobili nekakšne 2D zunanje možgane Ben-Aryja. V petrijevkah prebivajoče kulture so nato preko 64 elektrod povezali z analognim sintetizatorjem, ki zbira in amplificira električne impulze, ki jih ti možgani generirajo.

Za nas stvar postane zanimiva, ko se cellF poveže z zunanjim stimulansom, tokrat v obliki glasbenika-človeka, ki se odziva na zvoke sintetizatorja, kot jih proizvaja navedena interakcija, in nato lastne igrane zvoke oziroma mikrofonski ali drugačen signal pošilja nazaj v tako imenovane zunanje možgane umetnika. Ta signal celice dodatno razmiga v vzpostavljanje novih povezav in s tem produkcijo zvoka. Plastičnost mreže se s takšno dodano stimulacijo poveča, v svetu 3D-mrež bi temu rekli, da se možgani učijo.

V ideji intriganten in v izvedbi precej kompleksen projekt izpade v zvočnem smislu popolnoma različno v različnih kontekstih zasedbe Širom oziroma performansa Alekseia Borisova. Z zvokom domačih glasbenikov se cellF ne ujame ravno uspešno, etno organskost se kljub virtuoznosti inštrumentalistov nekako ne zlije z nepredvidljivimi sintetičnimi zvoki nevronskega sintetizatorja. Ravno isti element pa popolnoma sovpade z Borisovo spontanostjo in nepredvidljivostjo njegove opreme. Ko tako med seboj primerjamo zvočne slike, gre sicer gotovo zgolj za estetsko sodbo posameznika. V nadaljevanju projekta cellF pa bi se bilo najbrž bolj smotrno preusmeriti od poskusov kombiniranja petrijevk in glasbenikov k objektivnejšim primerjalnim študijam vpliva določenih muzik na Ben-Aryjeve zunanje možgane.

Ikono moskovskega zvočnega podtalja Borisova pa smo imeli možnost slišati tudi na četrtkov večer Menta v Kinoteki v triu z Ireno Tomažin in Jako Bergerjem, v prostorih Kinoteke sta se namreč na tisti dan odvila dva dogodka. Predvajanje filma Elektro Moskva, ki je predstavil avantgardne začetke ruske elektronske scene in v katerem se pojavi tudi Borisov, za njim pa še omenjeni koncert tria.

Borisov, ki se je v preteklosti glasbeno posvečal mnogim žanrom in inštrumentom, se je tokrat predstavil z relativno okrnjeno mizo elektronskih glasbil, povečini izdelanih posebej zanj ali vsaj prirejenih. Z Jako Bergerjem, ki je igral preparirane bobne, in Ireno Tomažin za mikrofonom so odigrali polurni, a pester set. Ravno raznovrstna narava vseh treh inštrumentov se je tu jasno izrazila v vseh različicah. Izpostaviti gre Bergerja, ki je deloval kot maternica tria, ki pulzira in oživlja zvočno sliko. Kombinacija Borisova in Bergerja je odkrivala ostrine noisa, Berger in Tomažin sta se povezala v tistem zemeljskem, Tomažin in Borisov pa sta ostajala v opoziciji človeškega z elektronskim. In tako se je odvilo tudi njihovo glasbljenje. Izgrajevanje in sprotno podiranje zvočne krajine se ni odražalo v konstantnem kaosu, temveč je obstajalo prav skozi soobstoj že omenjenih odnosov med glasbeniki. V stiku dveh je tretji začenjal novo, k njemu je nato prešel drugi in spet je prvi začenjal z nečim tretjim. Trojec nam je tako ponudil odlično priložnost za sledenje prehajanja, opuščanja in vzbujanja, predvsem pa je razširil žanrske in poetične meje festivala.

Petkov večer je v širšem okviru festivala gotovo ponujal najbolj pester program in raznolik nabor izvajalcev. Če smo bili v sredo in četrtek deležni predvsem v živo igrane, koncertno orientirane glasbe je petek poskrbel tudi za tiste željne klubsko-plesnega večera. Priložnosti primerno se je festival vrnil v Klub K4, kjer se je zvrstil nabor slovenskih DJ-jev s tujima gostoma Vakulo in Koloahom. Dodatno festivalsko prizorišče na petkov večer se zdi še kako upravičeno tudi ob dejstvu, da so klubi na Metelkovi pokali po šivih, tamkajšnji obiskovalci pa so pogosto kar zaman čakali na trenutek, ko bodo uspeli videti in slišati želenega izvajalca. Prostor, kot je denimo Klub K4, že sam zagotavlja določen delež obiskovalcev, ki se ni nujno udeležil tudi ostalih dogodkov v sklopu festivala, a je ta v sodelovanju s klubom vseeno primerno zastavil glasbeni petkov večer, kar se je bržkone poznalo tudi z napolnjenostjo kluba. Na tem mestu gre pohvaliti tudi vizualni aspekt v prostoru kluba, za katerega se zdi, da je bil v splošnem kontekstu Menta prevečkrat nekoliko zapostavljen. Po meri izdelana inštalacija VJ-ke 5237 nam je skladno s celostno podobo festivala dala jasno vedeti, da gre za dogodek MENTa, hkrati pa je v prostor poleg glasbene vnašala še dobrodošlo in pozornosti vredno vizualno komponento.

Po razmeroma zaspanem začetku, ko je na malem odru sicer suvereno ogrevala rezidentka kluba Lara, na velikem pa sta morda celo preveč hipnotično vijačila Soter Amun, se je pravi zasuk v vzdušju zgodil šele okrog prve zjutraj z nastopom YGT. YGT je stranski projekt istoimenskega benda – oziroma benda s polnim imenom Your Gay Thoughts – s katerim namesto polne zasedbe nastopata zgolj Gregor Kocijančič in Aljaž Košir, ki nastopata s housoidnimi plesno orientiranimi kosi. Pomembno je poudariti, da gre pri nastopu YGT za v živo odigran nastop, kar posledično pomeni, da je bil ves v petek slišan material tudi avtorsko delo dvojca. Ob tem bi lahko dejali, da gre vsaj v žanrskem okviru med klasičnim in lo-fi housom za trenutno enega bolj zanimivih in kvalitetnih aktov v slovenskem prostoru. Zgolj referenčno bi ju lahko umestili v polje med Toddom Terjejem in Glennom Astrom z dominantnimi sinti, solidno ritmično strukturo in občasnimi brejkovskimi presenečenji. Na velikem plesišču je obetavni dvojec nasledil ukrajinski Vakula, varovanec nizozemske založbe Dekmantel. V napovedniku je bil sicer opisan kot izključno deep house izvajalec, a Vakula je s svojim DJ setom prej kot slednje prikazal še veliko bolj eklektičen pristop k selekciji komadov, s katerim se je gibal v finem pasu med technom in housom. Tehnično popolnoma izpraven set je publiko povečini učinkovito potešil, kasneje pa je Vakula oder prepustil ljubljanskemu mačku Lavki, medtem ko se je malo plesišče že gibalo z ritmi ukrajinskega kolega Koloaha. Z lahkoto lahko trdimo, da je bil večer v Klubu K4 uspešen, hkrati pa v svoji sredinskosti tudi zadosti zanimiv in predvsem primerno skladen s celotnim programom festivala Ment.