Michael Nyman Band

Festival Ljubljana, Križanke, 4. 7. 2012

Za zglancane malomeščanske festivalske dogodke se spodobi, da odpirajo vrsto povsem zunajglasbenih vprašanj. Kar ni nujno slabo. In včerajšnji koncert Michaela Nymana v Križankah ni bil nikakršna izjema. Nyman je s svojim orkestrom nastopil v sklopu Festivala Ljubljana in pomenil nepričakovano, a osvežujočo stranpot od klenega repertoarja 19. stoletja.

In kot se za velikana njegovega kova spodobi, je koncert privabil številne poslušalce z različnimi glasbenimi in življenjskimi ozadji. Žal na tem mestu nimamo prostora, da bi razpravljali o establišmentu, ki je drugačen pri eksperimentalni glasbi in pri mainstreamu, prav tako nam prostor ne dopušča, da bi odkrili jasne razlike med oblikovanjem zvoka, kakor tudi novačenjem publike v ZDA in Veliki Britaniji 70. let in tovrstnimi procesi danes, razlike, ki se očitno poznajo v avri, ki spremlja ime britanskega minimalističnega skladatelja. Recimo samo, da je bila pestrost včerajšnje publike in s tem raznolikost doživljanja Nymanovega koncerta očitna.

Kar je v nemajhni meri izraz Nymanove nenavadne glasbene poti. Kot britanski študent kompozicije je v 60. letih nehal pisati zaradi zdolgočasenosti nad serializmom in njegovo prevlado v modernističnih krogih. H komponiranju se je vrnil, ko je odkril Cageevo glasbo in stvaritve njegovih naslednikov. Posebej minimalistov, ki jih je prvi imenoval s tem imenom. Prav on je repetitivnemu, ritmičnemu in harmoničnemu idiomu, ki se je znotraj ameriške eksperimentalne glasbe uveljavil kot protipol abstraktnejšim raziskavam zvoka od serializma do Cagea, v svoji knjigi Experimental Music: Cage and Beyond iz leta 1974 pomagal, da se je povzpel na raven ene najpomembnejših zvrsti koncertne glasbe po 2. svetovni vojni.

Po plodnem sodelovanju z Enovo založbo Obscure je Nyman še v 70. letih odkril svojstven slog, ki se ga v nekem smislu, kot smo lahko videli včeraj, drži še zdaj. Izbral si je posamezne takte renesančnih in baročnih skladateljev, jih ponavljal ter jim dodajal nove in nove aranžmaje, ob tem pa ohranil njihovo prikupno spevnost. Nymanu pogosto očitajo, da se je s svojo glasbo v zadnjih letih prodal in v njem le stežka prepoznavajo pronicljivega avtorja verjetno najboljše knjige o eksperimentalni glasbi vseh časov.

A proces njegovega približevanja »sladkemu novemu slogu« postminimalizma je bistveno bolj zapleten. Ključ zanj se nedvomno skriva globoko v miselnih konceptih, o katerih je izčrpno pisal že v knjigi sredi 70. let – v zadnjem poglavju je opisoval angleško minimalistično sceno in dobesedno napisal, da so se angleški eksperimentalni glasbeniki v začetku desetletja prvič nehali bati, da bi zveneli lepo.

Postmodernistični premik, v eksperimentalni glasbi primerljiv s tistim, ko so se modernistični in avantgardistični glasbeniki bolj zgodaj v stoletju nehali bati, da ne bi zveneli lepo, v marsičem pojasnjuje, zakaj smo lahko na včerajšnjem koncertu uživali tako zapriseženi ljubitelji eksperimentalne glasbe kot dežurni snobi, ki še niso slišali za glasbo po Wagnerju. Spomnimo samo, da je le malo po izidu knjige Nyman že nastopal v slovitem newyorškem klubu The Kitchen, skladbe pa že izvajal z razpoloženjskim orkestrčkom v očarljivi klasicistični patini, ki jo je v naslednjih desetletjih samo poglabljal. In to v času, ko je Philip Glass, ki mu najpogosteje očitamo zamenjavo minimalizma težke kategorije z všečnim zvokom starih glasbil, še snemal hermetične skladbe z elektronskimi klaviaturami.

Koncert v Križankah je bil razdeljen v dve polovici, ki pa sta bili strukturirani bistveno bolj podobno, kot je obljubljal koncertni list. V obeh je ubrani orkester, ki ga je maestro ob ustanovitvi imenoval »najglasnejši ulični ansambel«, igral Nymanovo glasbo, precej podobno tisti, ki jo je izvajal že v 80. letih za filme Petra Greenawaya, zraven pa so se predvajali filmi, ki jih je s svojo kamero zdaj bolj zdaj manj posrečeno posnel sam skladatelj. Prvi del se je od drugega razlikoval pretežno po tem, da je bil sestavljen iz posameznih skladb in posameznih filmčkov, medtem ko je bil drugi zamišljen kot suita brez premorov ob daljšem modernistično grajenem dokumentarcu.

Prva skladba, ki smo jo slišali, je bila čudovita Slow Walkers. Refleksivna in še vedno nymanovsko vitalistično utripajoča je podpirala kratek film, po mojem mnenju najboljši od tistih, ki smo jih videli v prvem delu. Film je prikazoval počasno hojo slehernikov, ki jih je Nyman z amatersko kamero in najbrž na skrivaj posnel na ulicah. Ob drugi skladbi No Bull smo videli spretno montirane posnetke z bikoborb, ki pa so se elegantno izogibali posnetkom bika in samega boja. Še bolj kritično poanto je imel tretji filmček Witness 1 s posnetki romskih internirancev v koncentracijska taborišča; video, ki ga kmalu ne bomo več smeli vrteti v slovenskih šolah, če bo šlo vse po zamislih največje vladajoče stranke. Nekoliko razglašena pihala v skladbi niso niti toliko zmotila, temveč so prej priklicala v spomin prva, sočnejša leta benda, ki je danes vse preveč rutinirano izmojstren. Za zadnja filma je Nymanov orkester odigral dve klasiki iz časa sodelovanja z Greenawayem, in sicer Fish Beach, ki jo je spremljal razmeroma neznačajen video, in Knowing the Ropes, ki je bila glasbeno in filmsko na dramatskem višku prvega dela, če ne večera nasploh.

Po izsiljenem odmoru (ki ga koncertni list ni predvideval) je orkester nadaljeval s projekcijo daljšega filma NYman with a Movie Camera, tako po naslovu kot po tematiki očitne palimpsestne navezave na Moža s filmsko kamero, v katerem je režiser Dziga Vertov leta 1929 izvrstno zajel duha sovjetskega vsakdana. V Nymanovi parafrazi smo tako opazovali kratke izseke iz življenja na ulicah, muzejev in dvoran, posebno presunljivi pa so bili preskoki, ki so sopostavljali grotesken blišč galaprireditev in bedno življenje izkoriščanih slojev prebivalstva različnih dežel. Da bi bila umetniška slika še bolj dosledno postmodernistična, je bilo zelo veliko posnetkov, posnetih prav na prizoriščih Nymanovih koncertov, ki so razkrivali buržoazno nemoč establišmenta in zajemali njegove plakate, napise in občinstvo.

Glasba, ki v drugem delu ni bila tako močna in skoncentrirana kot v prvem delu, je še vedno zadovoljivo prinašala vtis o Nymanovem slogu, ki očitno tudi v zadnjih letih ni otopel, dasiravno je izgubil nekaj sublimnosti in podtalne grozljivosti sicer prijetnih melodij, zaradi katerih je zaslovel kot Greenawayev dežurni skladatelj. Ne glede na mešane odzive se zdi, da je koncert več kot zadovoljil pričakovanja.

Seveda je bilo jasno, da ne bomo slišali razkošnih ambientalnih pokrajin, ki jih prinaša njegova prva plošča Decay Music iz leta 1976. A bilo je slutiti, da bomo spet deležni osladnega emocionalnega fast fooda v slogu glasbe iz filma The Piano ali monotonih kompozicij za večje sestave, kakršnih je Nyman v zadnjih letih zagrešil nič koliko. Namesto tega je skladatelj presenetil s svežino in igrivostjo, ki smo ju poslušalci bolj vajeni iz njegovih najbolj ustvarjalnih let. Michael Nyman je v Križankah nesporno izvedel povsem soliden koncert - čeprav je navdušil tudi publiko Festivala Ljubljana, ki ga je nagradila z bučnim aplavzom.