Mighty Sounds Festival

Čapuv dvor, Tabor – Češka, 13. 7. – 15. 7. 2012

Slovenci smo »najboljši« narod na svetu in imamo veliko povedati čez druge. Predvsem čez svoje sosede, pa tudi kakšne malo bolj oddaljene. Recimo Čehe. Vsi poznamo posmehovalnico: Ti si pa tak čeh, ali pa : To je pa tako češko, ki ima izvor v polpretekli zgodovini. V tej arogantni prenapihnjenosti se morda skriva tudi malo zavisti. In zavist v primeru Mighty sounds festivala sploh ni odveč. Kaj takega si mi tudi v sanjah ne moremo privoščiti. Pa sploh ne gre za gromozanski festival tipa Novarock, Sziget ali Exit, ki pritegnejo do sto tisoč in še več ljudi. V primerjavi z njimi gre za prav majhen festival, na katerem se zbere recimo okoli deset do petnajst tisoč glava množica.

Mighty sounds so leta 2005 na festivalski zemljevid postavili češki glasbeniki, ki so zbrani v zasedbah Prague ska conspiracy, Fast food orchestra in Pipes and pints, ki vsi na festivalu vedno tudi nastopajo. Začelo se je z nekaj več kot štiri tisoč glavo množico in precej manj bendi kot dandanes in počasi preraščalo enega najboljših alternativnih festivalov v Evropi, z več kot sto nastopajočimi skupinami. Zadnja leta je festival našel odlično lokacijo na zapuščenem letališču Tabor, kjer je prizorišče postavljeno tako, da bi lahko, na oko, sprejelo tudi sto tisoč ali celo več obiskovalcev, vendar je še vedno dovolj majhno, da  je romanje od enega odra do drugega kar se da hitro in ne prenaporno. Nasploh je vse postavljeno tako, da je kar najbolj prijazno obiskovalcu. Hiter dostop do kampov, do stojnic s prehrano, pijačo in vsakovrstno robo za zapravljanje denarja, na katerih se je dobilo vse od obveznih plošč in cedejev do plastičnih očal in slamnikov.

Mighty sounds 2012 si je privoščil dva velika koncerta odra, nekaj manjših ter številne dj odre, na katerih se je, prav tako kot na koncertnih, zvrstila velika množica nastopajočih DJ-ev. Večinoma seveda čeških, pa tudi nekaj tujih. Letos prvič tudi s slovensko predstavnico – avtorico te reportaže. Če je koncertni del osredotočen bolj na ska, punk, reggae, rockabilly in rock'n'roll žanre, pa je na DJ odrih slišati tudi še vse kaj drugega. Od klasičnega rocka do raznih elektronskih muzik, ki so vztrajale do zgodnjega jutra. Poleg koncertnega in DJ programa pa je bilo poskrbljeno tudi za ljubitelje literature in gledališča, saj so v posebnem šotoru lahko poslušali branje poezije in proze ter gledali najrazličnejše predstave, skeče in impro šove. Na festivalskem prizorišču so bili postavljeni skate rampa, nogometno igrišče, stena za delavnico grafitiranja, manjkali niso niti šovi z ognji in žonglerske ekshibicije. Gostinska ponudba je bila zelo pestra in raznolika. Od kitajske, mehiške, češke in celo balkanske ponudbe. Poležavalo se je lahko v čajnici in pilo koktejlčke v različnih kotih prizorišča.  Manjkalo je edino malo več ponudbe za vegetarijance in vegane, ki so imeli na voljo le vege burgerje in zelenjavne kitajske nudle. Pivoljubci pa so se pridušali nad mankom pivskih šotorov. Na celem festivalskem prizorišču naj bi bili samo trije, v primerjavi z velikim številom  šotorov prodajalca žganic Boškova, ki pa je bil generalni sponzor festivala.

Mighty sounds 2012 se je uradno začel v petek, za zgodnje ptice, ki so prišle že v četrtek, pa je bila organizirana predzabava z DJ programom in ska koncertom. V petek ob treh pa se je začelo tisto »tapravo«. Ker je Mighty sounds češki festival, je seveda na njem obilo čeških bendov. In izkazalo se je, da dobrih ska, punk in drugih skupin na češkem ne manjka. Pohvale vredna ni samo promocija domače glasbe, ampak tudi podpora, ki so jim jo izkazali obiskovalci festivala, saj so tudi že najzgodnejši nastopajoči igrali pred solidnim številom ljudi. Le-to je naraščalo z napredovanjem dneva in bilo največje ob nastopu festivalskih zvezd, ki so letos bile Alborosie, BiohazardInner circle, Frank Turner in Irie Revolts, ki jih je gledalo največje število ljudi. Kot rečeno, pa tudi drugi nastopajoči niso igrali pred praznimi odri.

Nemogoče je sicer na takem festivalu pogledati vse skupine, ker se veliko nastopov prekriva, z premišljeno logistiko pa se da videti zelo veliko. Če nekoga to seveda zanima. Avtorici te reportaže je tako v treh dneh uspelo videti kar šestinštirideset bendov, kar je sicer zahtevalo veliko tekanja gor in dol po prizorišču – od enega odra do drugega, vendar se je zelo splačalo, saj je odkrila veliko odličnih skupin, ki niso imele zvezdniškega statusa, pa zato niso bile nič manj odlične v svojih predstavah. Predvsem češka ska zasedba The Spankers je bila tista, ki je s svojim odličnim nastopom ter prekrasnim soulovskim vokalom pevke Sise najbolj prijetno presenetila, pa tudi punkabillyji Queens of everything, norveški rock'n'rolerji The Carburetors, ki jih zaradi čisto preveč mačističnega nastopa ni  bilo ravno prijetno gledati, poslušati pa zelo, ter punk zasedba Peshata, ki je v nedeljo ob enih na oder pripeljala celo swing band in naredila odličen šov, s katerega jih publika kar ni hotela spustiti. Največje razočaranje pa je bil nastop očetov psychobillyja The Meteors, ki je bil  dolgočasen, monoton in popolnoma nezanimiv, kar je očitno čutila publika, saj je bil odziv na njihov nastop precej mlačen celo v psychobilly vrstah.

Sicer pa so se nastopajoči zelo trudili in razen prej omenjenih Meteors ni bilo videti mlačne predstave. Veliko je bilo dobrovoljne, neprisiljene komunikacije in raznoraznih ekshibicij na odru. Tako je kitarist norveških rokerjev The Carburetors splezal na odrsko konstrukcijo vse do zvočnikov ter od tam iz kitare spustil snop isker, na koncu pa celo razbil kitaro in koščke razdelil obiskovalcem, Billy Graziadei iz Biohazard se je igrajoč kitaro ulegel na roke, N.V.U-jev Stephan pa je s sebe dramatično strgal pajkice in po odru paradiral v spodnjih gatkah. Vse to na veliko navdušenje publike seveda, ki je vse hvaležno sprejemala in z vidno in slišno podporo tudi vračala nazaj. Zato je bilo vzdušje na festivalu vseskozi fenomenalno. Barvita množica ljudi, v kateri so se mešali punkerji, skinheadi, rockerji, hardcorovci, skanksterji, regejaši in tisti »normalni«, je bila tam z enim namenom – da se ima fajn. In fajn so se, kljub muhastemu vremenu, ki se je spreminjalo iz ure v uro, tudi imeli. Kot tudi slovenska ekipa, ki tja roma že leta zapored in je vsako leto večja. Zdaj jih popolnoma razumem, zakaj. Po vsem videnem, slišanem in doživetem, na tem festivalu ni bilo prav nič »češkega«, četudi je češki. In če pomislim na to, kaj pri nas nudijo tudi največji festivali, se opravičeno sprašujem, kdo je zdaj tu »čeh«. Čehi, ki so z organiziranostjo in ponudbo daleč pred nami,  zagotovo ne.