Milojka in Pavla - 1. festival drugačne (ne)kulture

* foto: Gal Butenko Černe (Na fotografiji Ansambel Matjaža Ambroža in On sam)
Vodnikova domačija, Ljubljana, petek, 31. 5. 2019

V odprti sezoni festivalov, ko smo se z jazzovskega v Cerknem le s kakim dnem premora priklopili še na obletniško Drugo godbo, smo čez slab teden, dejansko na vikend, ko je že potekal Godibodi, na Vodnikovi domačiji doživeli tudi zagon čisto novega festivala. Nenavaden naslov – Milojka in Pavla - 1. festival drugačne (ne)kulture – bi lahko nič hudečega vedoželjneža, ki si ni vzel minutke, da bi se pozanimal, zakaj sploh gre, lahko zavedel, da se ima zgoditi nastop v domeni imenovanih ženskih osebkov. In v bistvu ne bi bil daleč od resnice!

Milojko in Pavlo so namreč zagnali dečki iz Samih bab, in sicer v spomin na ljubljansko gostilno Pri Pavli, kjer so bodoči člani takrat omenjenega benda, zbrani v Družbo dobrodušnih src in zverinskih krikov, pred petnajstimi leti prepričali šefico gostilne Milojko v prirejanje literarnih večerij, kot so te dogodke krstili z opisnim imenom. Iz spontanih nastopov ob teh priložnostih so kasneje nastale Same babe, ki so se že na prvencu Za ljubi kruhek in njene črne črne lase spomnile začetkov in na svojo prvorojeno izdajo uvrstile uglasbene pesmi Janeza Menarta. Prav slednje so bile namreč kal, iz katerega je vzklila ena bolj samosvojih zasedb na tukajšnji sceni.

In čeprav gostilne Pri Pavli že dolgo ni več, je bila pač v pesmih in spominih prisotna na festivalu, prav zares pa je tam bila gospa Milojka, ki je uvodoma tudi povedala nekaj besed in uprizorila šaljiv kviz o izdelovalcu piva, ki se ga je nudilo na dogodku. Festival je namenjen tako poeziji kot glasbi in na oder vrta Vodnikove domačije se je tokrat najprej povzpel igralec Dejan Pevčević s programom Chubby was here! oziroma interpretacijo pesmi kultnega boemskega poeta Vojina Kovača – Chubbyja. Kljub občasnim tehničnim težavam z zvokom smo dobili dober vpogled v poetiko tega obstranskega, subverzivnega pesnika, ki je prav z omenjenima lastnostma nedvomno vplival tudi na druge glasbene akterje festivala.

Najbolj znani med slednjimi, Same babe, so na oder stopili takoj zatem in prvi del nastopa v strogo akustičnem sestavu posvetili literarnim druženjem, iz katerih se je bend porodil. Z namerno razglašeno akustično kitaro je bend v svojem značilnem večglasnem slogu zapel ščepec Menartovih pesmi. Minimalistični pristop, ki ga bend goji tudi v novem obdobju, ko deluje kot sekstet z električno kitaro in bobni, je bil prisoten že v začetkih njihovega delovanja. Preproste melodije, zapete večglasno, občasni vdori trobente ali orglic, nenadni, nepričakovani preskoki in še zaključki skladb ali kak citat znanega standarda. Najbrž takole zapisano deluje sila enostavno, a bend se kljub svojemu šaljivemu, satiričnemu konceptu z muziciranjem ne šali. Po uvodu sta se zbranim na odru pridružila še preostala dva člana trenutne zasedbe in v nadaljevanju so Same babe odigrale pesmi z najnovejšega albuma Vražji bend prav enako skladno in ubrano, do pičice naštudirano, a spet s tako ležernostjo, da zazvenijo spontano in življenjsko.

Po krajšem premoru je na oder stopila skupina, ki se po mnenju podpisanega ponaša z enim najbolj odštekanih imen na domači sceni: Ansambel Matjaža Ambroža in on sam. Če bi jih morali mahoma opredeliti, bi rekli, da gre za bend, ki spremlja v imenu zasedbe dvakrat poimenovanega pesnika. A ko zagledate bend, našemljen v pisane lasulje in bleščeče kostume, ki nas nostalgično prestavijo v 70. in 80. leta 20. stoletja, vam je takoj jasno, da bo nastop vsaj tako smešen, kot je ime skupine. In res: bend zares špona stare disko in pop uspešnice in se pri tem trudi, kot da jim gre za življenje. Še preden se je bend, pardon, ansambel, ki ga vokalno vodijo tri dekleta, imenovana Trije pravi dedci, spustil v spirale spominov, pa je pesnik z vso resnostjo prebral svoje nadrealne, ludistične, odbite verze. Po smehu, ki so ga v publiki vzbudili verzi, je praviloma sledil dodaten krohot, ko je bend po prebrani pesmi suvereno zaplaval med večne hite izvajalcev, kot so Village People, Hari Mata Hari ali Umberto Tozzi.

Da so zbrani in slišani poeti vse, samo ne akademski, smo se prepričali ob sledečem nastopu, ko je svoje pesmi v savinjskem narečju interpretiral Ervin Fritz, sicer avtor pesmi Vražji bend, ki je torej med drugim dal ime zadnjemu albumu bab. Fritz, ki je nastopil tudi januarja v Kinu Šiška na predstavitvenem koncertu ob izidu albuma, je navzoče že takrat osvojil s par prisrčno kosmatimi, v gibke verze zloženimi mislimi. Tudi tokrat je urezal, najprej z moškimi in nato še z ženskimi pesmimi, podobno vižo, namreč o privlačnosti med moškimi in ženskami. Bolj ko ne odprte aluzije na spolnost so bile pravšnji uvod v veliki finale večera. Na oder je znova stopil Viki Baba, vodja bab, a tokrat kot basist Dada BaⒶnda, ki velja za duhovne predhodnice Samih bab. Poudarjamo duhovne predhodnice, kajti glasba, ki jo dadaisti žgejo, je daleč od akustičnih subtilnosti bab. Dejansko gre za punkovsko zasedbo z opolzkimi in zabavnimi komadi, katere slog je vašega poročevalca še najbolj spomnil na zgodnjo reško punk sceno.

Dada BaⒶnd ni brez razloga proglašen za predhodnico bab, ob vsem nažiganju in norčevanju iz tega in onega namreč v njihovi glasbi slišimo nekaj glavnih počel Samih bab. Od minimalizma prek skupinskega petja, vnašanja kabarejskih prvin pa do sopostavljanja tako imenovane visoke in nizke kulture ter občasnih citatov. Čeprav bend že dolgo ni aktiven in se pojavlja le na dogodkih, podobnih tokratnemu festivalu, je bil odlično uigran, tako da je tudi kak spodrsljaj ali napako spretno vkomponiral v nastop. Marsikaj smo slišali: od šekaste verzije jazzovskega standarda Take Five Davea Brubecka prek nažiganja v slogu Pistolsov do citiranja starega hrvaškega šansona Stari Pjer.

Že samo zaradi zadnjega benda se je splačalo udeležiti festivala Milojka in Pavla, ki je minil v nadvse sproščeni atmosferi, kar je bil tudi eden njegovih namenov - pričarati namreč razposajeno in neobvezno gostilniško vzdušje. A vendar so organizatorji dogodek pripravili skrajno resno. Natisnili so festivalsko majico, na kateri nad imenom festivala z velikimi črkami piše Uradna majica, imeli pa so tudi uradnega konferansjeja, ki je slišal na ime Anđelo Bjondo. Napravljen v angelsko belo in z drobnimi krili na hrbtu se je Anđelo po uvodnem nagovoru sprehodil med občinstvom in ponujal štamperle tavžentrože. Ne vemo, ali pobudniki dogodka že snujejo tudi nadaljevanja, a menimo, da gre tako pisano zastavljen dogodek ponavljati ne le v Ljubljani, temveč po vsej širni deželi. Kajpak z vedno novimi zasedbami in pesniki, ki po duhu in materiji sodijo v okvir tokrat videne prve inačice Milojke in Pavle.