MITOCHONDRION, RITUAL NECROMANCY, AUROCH

Channel Zero, 10. 9. 2014

Včeraj se je v Channel Zeru na Metelkovi ustavila pri nas redko slišana karavana kanadsko-severnoameriških bendov, ki predstavlja rahel odklon glede na siceršnjo death metal ponudbo v teh logih. Za marsikoga pomenljivo dejstvo, da sta dva od treh bendov varovanca cenjene založbe Profound Lore, je seveda že kazalo v to smer. Načeloma pa so to zasedbe, ki se deathmetalske pravovernosti lotevajo mimo mainstream plastične business metal pošasti in nove smernice iščejo predvsem v tistih surovo neandertalskih death prvinah. Ki jih seveda ne pustijo nedotaknjenih, temveč prečijo z dosežki bolj kreativnih ekstremno metalskih struj zadnjih let.

Večer so otvorili kanadski Auroch, ki si dva člana delijo tudi z Mitochondrion. Pričetek njihovega nastopa sem žal zamudil zaradi skorajšnje okvare transportnega avta, a mislim, da sem glavnino vsekakor ujel. Šlo je za precej dostojno zadevo frenetičnega zagona, nestrpne arhitekture ter starošolskega sounda. Definitivno bend, ki se zna uleči v osnovno, šundrasto death metal lomastenje ter iz tega najti pot v izraznost, ki jim dogaja. A tako za njih kot zadnje nastopajoče Mitochondrion velja, da kljub določeni sorodnosti z nosilci nove death ogabnosti bolj avant-noiserske usmeritve, kot so avstralski Portal in prav tako kanadski Antediluvian, raje ostajajo na bolj varni metalski strani reči.

Nadaljevali so Ritual Necromancy iz Portlanda v Oregonu, ki so vsaj zame odprašili najprepričljivejši set večera. Sestavine in poteze so si delili z obema od ostalih bendov, vključno z apetitom za lovecraftovsko estetiko brezen kozmične groze, a so vse to plasirali z največ zagona in suverenosti. Ni se jim bilo treba toliko truditi s pozo, saj je vrtinec težkih Morbid Angel riffov, grobijanskih blast beatov spreminjajočih hitrosti ter izletov v kričečo kitarsko kakofoničnost že sam po sebi poskrbel za neki hipnotični doživljajski plato, v katerega si se lahko kot poslušalec potopil. Hkrati pa je bilo pri njih, in tukaj sem nemara že preveč oseben, najmanj ostankov tiste splošne metalske spevnosti in melodike, ki ti zna pošteno najedati, če si prišel po dozo zloveščega hrupa in teme.

Zaključili so seveda Mitochondrion z le nekaj več odrsko-scenskimi dodatki ter se publiko potrudili povleči v svoj mrakobni svet gnostično-okultnega navdiha. Z Mitochondrion je ozračje, tudi zvočno, postalo znatno bolj klavstrofobično in ubito. Bobni, ki pri nobenem od bendov še zdaleč niso bili sofisticirani ali preveč fini, so se sedaj res ustalili v nizkem in zamolklem hromenju. To pa je bolj kot prepoznavnemu ritmiziranju služilo polnjenju zvočne slike z elementarinim pulziranjem. To je bilo dobrodošlo in povsem v skladu z njihovo siceršnjo naravnanostjo. A vendar se mi je zdelo, da so ta potencial premalo izkoristili – da so se premalo podali v tisto neznano, ki bi bilo rezultat spremenjene percepcije v valovih zvoka, kjer ne štejeta več prepoznavnost motivov in štetje dob, temveč vse kaj drugega. Vendar težko zanikamo, da je v metalskih miljejih pač dostikrat pomembna nekakšna narativna deskriptivnost dogajanja, tudi na nivoju odrskega gibanja, in sama surova karnalna materija glasbe ni nujno v prvem planu. So pa Mitochondrion svoje delo predstavili zavzeto in predano ter po nekoliko daljšem setu od ostalih v delu publike povzročili vsaj prijetno izmučenost, če že ne čarobnega presežka.