Morrissey

Hala Tivoli, 10. 10. 2015
Foto: Boštjan Tacol

Verjetno ni lahko biti v koži Morrisseyja v današnjem času. Ne le, da se mu v domovini vrača nova, posodobljena varianta stare sovražnice Margaret Thatcher, temveč je to postal svojstven svetovni politični milje. Morriseyjev nazor se je izoblikoval ravno kot kontra tedaj porajajočemu se pohodu neoliberalizma. Zato je še vedno sposoben razbiti svojo prevladujočo medijsko podobo romantičnega svetoboljneža in nasloviti zadnji album 'World Peace Is None Of Your Business'. Dober album, ki v naslovni pesmi izpove bistvo današnjega sveta, ujetega v omejene celice lastnih namišljenih, fluidnih osebnosti. Plata predstavlja jedro koncerta, ob njej pa še lepo prgišče starejših pesmi in nekaj povsem programsko umeščenih pesmi iz repertoarja The Smiths. Osišče letošnje turneje je prav politična komponenta, uperjena proti ZDA in domovini, aktualni politiki, policijskemu nasilju, pravicam živali in vegetarijanstvu. Razen uvodne 'Suedehead' in ene zadnjih pesmi 'Everyday Is Like Sunday', dveh zgodnjih solo hitov, le-teh pravzaprav ni. Še najmanj hitov The Smiths. Zaključna 'Queen Is Dead' poudarja njegovo konstantno antirojalistično držo. 'Meat Is Murder', pospremljena s projekcijami klanja živali služi kot animal rights agitka, ki pri publiki ustvari močan moment 'korenčka v grlu', kot protiutež pa odlična, udarna, a v osnovi hipnotična 'Ganglord' služi kot podobna human rights agitka s prizori policijskega nasilja. Program dvajsetih pesmi lepo krmari na relaciji osebnoizpovednega, čustvenega in politično nastrojenega, občega, kjer pretekli angažma in cinizem lepo sede k sedanjosti. Le da vmes zmanjka manevrskega prostora za krojenje resnične intime in resnične udarnosti, da bi ta izpovednost zares zaživela. Morrisseyjevi udarci z roko na srcu so lahko boleči, a so se izgubili nekje med resničnim angažmajem in nujnim odrskim nastopaštvom. Za stare in nove fene, z razprtimi rokami, osladnimi gestami, rokovanji, poskusi izletov na oder, pisemčki, slikami in obveznim topless momentom ter metanjem srajce med publiko. Morrissey goji svoj kult, a ga še vedno preganja stara slava, kljub karieri, v kateri je izdal enajst studijskih stvaritev. Pravzaprav ga je ujela šele zdaj, v zadnjem desetletju, ko se njegova bivša zasedba The Smiths, kovačnica britanskega neodvisnega rocka v spogledovanju s popom iz 80. let prejšnjega stoletja, intenzivneje pojavlja na majicah mlade generacije kot v njihovem prime timu. Postali so kulturna pop ikona nove generacije, vprašanje, koliko se njihova glasba res posluša, pa ostaja odprto. 

Delni odgovor ponuja mešana struktura domačih in tujih obiskovalcev sobotnega koncerta, ki so solidno zapolnili parter in manj solidno tribuno polovične dvorane Hale Tivoli: vsekakor to niso bili zgolj starejši občani, kar priča o tem, da je Morrisseyjev domet širši od našega pojmovanja alternative osemdesetih, ki so jo zaradi diskografske prisotnosti na teh prostorih tedaj močno sotvorili ravno The Smiths kot poetična protiutež glasnemu punku in hardcoreu, prej bliže novovalovski, darkerski in pesniški generaciji. Zdi se, da ga je ravno ta generacija ob njegovem samostojnem ustvarjanju umestila v milje popa in se od njega oddaljila in morda je to razlog, da se Moz ne pojavlja ravno redno v etru Radia Študent.

Uvodoma nam je Morrissey ponudil približno polurni kolaž videospotov, s katerim da lastne karte na mizo v podobi vplivov, ki so se vtisnili vanj tekom kariere in ki jih lahko prebiramo v njegovi glasbi - od punka, punk rocka, popevke, šansona, flamenka, kabareja do soula in r’n’b-ja in filmskih ikon iz popularne kulture. Zanimivo, da med njimi ni bilo domačih, britanskih. Morrissey z domačo javnostjo in britansko družbo redno goji love-hate odnos, v eni izmed projekcij je Združeno kraljestvo celo preimenoval v 'United King-dumb', v drugi pa kraljici nadel fakiče. A to ne omaja dejstva, da Morrissey in njegova glasba zvenita britansko, njegov humor in cinizem, s katerim zna zašpičiti tudi svoja najbolj melodramatična ljubezenska besedila, prav tako. Spremlja ga uigran ameriški bend, ki se je zvočno lovil v sponah neustrezne akustike Hale Tivoli, ki ostaja taka navkljub hvalnicam in epopejam ob njeni 50. obletnici. Morda je to ob šibkem ambientu športne dvorane razlog, da koncert ni nikoli zares poletel, čeprav so Moz in zasedba odigrali povsem soliden in komunikativen špil, z zanimivimi angažmaji nekaterih pesmi. Pri nekaterih so poudarili udarnost in hrupnost, drugim so skušali nadeti mehkejšo, akustično podobo, tudi z uporabo harmonike. Morrissey je kljub dolgi turneji in nedavni bitki z rakom prostate še vedno na zavidljivi vokalni ravni, nekje med croonerjem in zborovskim dečkom, z jasno dikcijo in utreznim dramatičnim patosom. Vanj se prikradejo nasprotja, od ljudomrzništva in osamitve do hrepenenja, od resignacije do vznesenega optimizma, ki pa ga vedno pospremi trpko realni cinizem. Kot je pel v skladbi 'Oboe Concerto' z zadnje plate: 'The older generation have tried, sighed & died / Which pushes me to their place in the queue / Round, rhythm goes round / Round, round rhythm of life goes round.' In nam vmes v kratkih nagovorih večkrat navrgel, da smo pač ujeti v času in v lastni samoti. To je ta trpkost, ki podčrtuje njegovo glasbo in tudi pričujoči koncert, vsemu showu navkljub. Trpkost, ki je vsekakor premočna za dober žur.