Mount Kimbie

Kino Šiška, 17. 10. 2016

Za londonski elektronski duo Mount Kimbie se zdi, da je všečen in poslušljiv relativno veliki množici sledilcev sodobnega robnega glasbenega dogajanja, redkim pa zares zleze globlje pod kožo. Dominic Maker in Kai Campos sicer ustvarjata precej moderno zvenečo zmes IDM-a, indietronice, chillwava in še česa podobno abstraktnega, a njuni komadi večinoma niso niti tako spevni, kot so npr. izdelki Jamieja Xx, niti tako zvočno presunljivi, kot je denimo James Blake, če ostanemo le pri umetnikih, na katere se rada lepi oznaka post-dubstep. 

Zvok dua Mount Kimbie pa morda izstopa s tem, da je plesen, a hkrati precej intimen in namenjen počasnem razdelovanju. Ob poskusu definicije se sicer za zabavno izkušnjo izkaže tudi branje komentarjev pod Youtube posnetki njegovih skladb, saj gre pogosto za neskončne in seveda brezplodne besedne vojne s ciljem zakoličiti duov žanr. Glasbeniki s tako prehodnimi okvirji delovanja v teoriji zvočne krajine malajo s privlačno pisano paleto zvokov, a morda poslušalca tovrstna glasba prav zaradi te odprtosti, nedefiniranosti ali pa nedovršnosti pogosto pušča rahlo neprizadetega in ga ne gane zares.

Šele ko sta Kai in Dom sinoči v Kinu Šiška s svojim hitom Made to Stray svoj enourni set že zaključevala, sta praktično prvič zares prebila občutno ločnico, ki je ves večer visela med njima in občinstvom. Skladba je iz zbranih zvabila celo rahel singalong, ga v svojem podaljšanem zaključku pripravila do bolj sproščenega poplesavanja in ga opomnila, da Mount Kimbie vendarle zna ponuditi nekaj več, ponuditi vsaj kakšno tangento v množici mimobežnic. A Angleži bi rekli ''too little, too late'', in imeli bi prav. Redki prebliski melodičnih sintov, osvežujoče živih bobnov ali pa celo distorzirane kitare, za katero je občasno poprijel Kai, niso zares uspeli upravičiti duovega slovesa.

V želji po izpostavitvi svetlih točk nastopa lahko sicer omenimo duovo uspešno širitev v kvartet, v katerem bobnar pri nekaterih, predvsem novih komadih pravzaprav predstavlja srce in zemeljski temelj zvoka Mount Kimbie, k bolj organsko zveneči zmesi pa svoje doda tudi klaviaturistka/basistka. Dve ali tri predstavljene, še neizdane skladbe sicer zvenijo obetavno, spet prav nič konvencionalno, niti radijsko, pač pa precej beatovsko in agresivno, kar je predstavljalo prijetno osvežitev med nekaterimi lebdečimi in nikamor zares namenjenimi deli. 

Morda nam lahko to splošno neoprijemljivost sinočnjega nastopa pravzaprav pomaga ponazoriti že povratek k temeljem dua Mount Kimbie. Denimo že k njegovem spodobnem, a neizrazitem imenu, morda k naslovoma njegovih dveh albumov, ki se zdita premišljena, a sta gotovo zapisana hitri pozabi, najbrž pa tudi k prijetno abstraktnim, a ne preveč ganljivim besedilom. Tekom koncerta sta se Kai in Dom tudi skozi nekaj kratkih, formulaičnih nagovorov občinstva kazala kot dokaj dolgočasna in ne preveč karizmatična modela, na srečo pa vsaj duova glasba včasih vendarle ujame všečno mešanico ohlapnosti in konkretnosti. 

Slednje verjetno najbolje dokazuje čudoviti komad Carbonated, tokrat predstavljen kar kot prvi v setu, takoj pred še eno uspešnico Home Recording. Carbonated na izjemno prefinjen način zajame neke vrste poživljajočo, poletno melanholijo in prikaže duovo sposobnost potrpežljivega razkladanja slojev melodije, kar se lepo prenese tudi v živi kontekst, a je tudi to zadelo manj od pričakovanega. Gre pa vseeno res za enega tistih elektronskih komadov, ki jih je lepo slišati v živo. 

Večer pa je vendarle imel še eno svetlo točko. Tokratni nastop primorskega beatmakerja .čunfe morda res ni bil tako prelomen ali presenetljiv kot junijski v Gala Hali, a je kljub temu v dobre pol ure postregel z nekaj zares pretresljivimi beati. .čunfa je ob tem spet razkazoval prilagodljivost in raztegljivost svojega zvoka, ki je bil večino časa bolj Ahpex Twin kot J Dilla, tudi v bolj plesnih trenutkih pa se je držal daleč stran od populistične melodičnosti. Primorec nasploh izkazuje izjemen talent za spajanje podzemnega in plesnega, intelignentnega in zabavnega, atmosferičnega in zadušljivega, njegovi beati pa so se mestoma zdeli že preveč agresivno mastni za ponedeljkov večer v Komuni. 

V luči dejstva, da se je koncert torej odvijal v (sicer polni) Komuni in ne v zvočno in atmosferično neprimerno boljši Katedrali, lahko še enkrat premislimo vse povedano zgoraj. Lahko se torej vprašamo, kaj bi bilo, če bi koncert dua Mount Kimbie, široko všečnega, popularnega, pogosto tudi dobrega dua, obiskalo takšnemu koncertu primernejše število ljudi, a ključne razlike najbrž tudi to ne bi prineslo. Konec koncev smo tudi v Komuni v zadnjih mesecih videli nekaj nastopov, ki ostajajo v spominu. Za Mount Kimbie se bojim, da ne bo.