MOZES AND THE FIRSTBORN, BRING ON THE VANGUARDS

Gala hala, 21. 5. 2014

Brezskrbno druženje, hladen vetrič in mrzlo pivo. Da se poletje resnično bliža, so nas s prvim izmed obetajočih se sproščenih večerov na Metelkovi opozorili v kolektivu Hrupmag, ki so na letni oder Gale hale povabili nizozemske nadebudneže Mozes And The Firstborn, poletne 19-letne garažnike s pravkar vknjiženim istoimenskim prvencem, ter s seboj prinesli sonce.

V dogodek nas je povabil nastop novonastale goriške alter rock formacije Bring On The Vanguards ter nas postavil na razpotje stonerske melodike, barvitega rock'n'rolla in plesnih ritmov, ki so prav nenavadno potopljeni v striktno enoznačen jedrnat kitarski bas. Slednji jadra v jasno odmerjenih in občasno že kar mehansko varnih pulzih, od katerih ne odstopa. Na ta način Bring On The Vanguards veliko prostora odmerjajo tolkalni vsestranskosti, ki se ji po potrebi složno pridružuje rezkava kitara, s tem pa poskrbijo za drveč konglomerat, v katerem se s posamično pesmijo po potrebi lahko vsak segment ukvarja na svoj način. 

Nekoliko drugačen odnos do dinamike so nam v uro trajajočem nastopu, ki so ga po kratkem dodatku zaključili s priredbo Too Drunk To Cum kalifornijskih Together PANGEA, predstavili nizozemski Mozes And The Firstborn. V sproščenem in prikupnem tonu so iz rokava stresali nalezljivo pop melodiko najrazličnejših glasbenih vplivov, ki se ji ni bilo težko prepustiti. Če kaj, potem je nastop Mozes And The Firstborn dal jasno vedeti, da je vzporednice z grungeovsko ero moč vleči tudi izven okovov njenih post deformacij, kot tudi, da zvrst sama po sebi ni tako enoznačna, kot jo je slednja želela prikazati. Pa ne, da bi si nizozemsko štirko ob tem drznili označiti za grungeovski band.

Tudi grunge kot žanrska zvrst, oziroma bolje, njegova glasbena tradicija dobiva svojo novodobno reanimacijo, ki ima bolj kot kdajkoli osrednjo navezavo prav v popu, v kar nas vztrajno prepričuje brbotanje kalifornijskih kratkohlačnikov, denimo Wavves, s katerimi bi dognanja Mozes And The Firstborn lahko poenotili. Dovršen čut za dinamično izgradnjo skladb je pevec in ustvarjalec Melle Dielesen, tekom skladbe Heaven tudi v tandemu nadgrajeval v vokalnih izzivih, ki so odstirali vsestranski čut za pop melodiko. 

A tudi slednjega ne gre razumeti kot kakršen koli žanrski reset. Če nas je spremljanje novih glasbenih smernic v popularni in manj popularni glasbi česa naučilo, je to nenehno spajanje, pretapljanje in oblikovanje lastne estetike, znotraj katere se venomer kresajo različni žanri. Drži, tudi Mozes And The Firstborn jih z nami delijo mnogo. Kalifornijska rock psihedelija The Brian Jonestown Massacre kar vije iz nalezljivih napevov skladb Party Crasher oziroma I've Got Skills, ki so ga fantje v vsem njegovem sing-along okrasju prijetno podaljšali. Psihedelija doseže tudi šestdeseta, beatlemanijo, zajadra v garažni punk rock ter trči ob brit pop. 

Četudi bi slednje lahko razumeli kot niz dovtipov z glasbenih predvajalnikov zasedbe, ki je na poti odkrivanja lastnega jaza, ter se ob tem najbrž ne bi prav veliko zmotili, je včerajšnji nastop odločno pokazal, da je glasba nizozemskega četverca prav tako dostopna in jedrnata, kot so na odru dostopni in jedrnati sami. Pestra, raznovrstna in popovsko hrustljava mešanica ni potrebovala kaj več kot »hvala, da ste prišli«, da bi ob veselem odrskem razgrajanju ob koncu nastopa pustila prijeten priokus.