Mulatu Astatke, Bombino

Kino Šiška, 30. 5. 2014

Petkov drugogodbaški koncert v Katedrali v Šiški je prinesel precejšnje zadovoljstvo ušesom, žejnim ustvarjalne in drugačne glasbene prakse. Združitev dveh izvajalcev različnih generacij,  iz držav z različno glasbeno dediščino, in izvajalcev dveh različnih glasbenih praks bi bila lahko na videz dokaj drzna, in vendar se je izkazalo, da je ta različnost dejansko le prispevala k raznovrstnosti in bogastvu zvokov, ki smo jih lahko slišali tekom večera. Kljub razlikam v glasbenem slogu pa imata  Mulatu Astatke in Bombino eno pomembno in lepo skupno značilnost. Nista folklorna tradicionalista, pač pa inovatorja. Mulatu je etiopsko godbo povezal z jazzom in številnimi mednarodnimi gruvaškimi in drugimi sinkopiranimi praksami, Bombino pa je tuareški kitarski trans naravnal na rockovsko frekvenco. Oba sta godbo iz svojega okolja ponesla v mednarodni prostor in mednarodno vnesla v svoje okolje. Mulatu je pustil trajni pečat, Bombino pa je na dobri poti, da na dolgi rok ustvari uspešno glasbeno kariero. 

Mulatu Astatke, oče etiopskega jazza oziroma, kot ga je na koncu koncerta predstavil trobentač v njegovi sedemčlanski zasedbi – ambasador etiopskega jazza in letalske družbe Etiophia Airlines, je kot patriarh odlične druščine glasbenikov z veliko avtoritete izvedel koncert, pri katerem je ob vsaki skladbi pustil dovolj prostora, da so se člani njegove spretne in potentne zasedbe lahko izrazili in jazzovsko, veseljaško izživeli in s tem do navdušenih ovacij spravili pozorno in tovrstni nežno zibajoči, plemeniti godbi sila naklonjeno občinstvo. Mulatujeva sedemčlanska zasedba, s katero predstavlja aktualno ploščo Sketches of Etiophia, je na včerajšnjem koncertu potrdila sloves, da gre za izredno čislane glasbenike londonske jazzovske scene. Medtem ko je Mulatu mirno in z užitkom tipal po svojem ksilofonu, wurlitzerju in tolkalih, so pianist, tolkalec,   trobentač, saksofonist, kontrabasist, violončelist in na koncu tudi bobnar, ki je sicer ves čas nastopa polagal osupljivo natančno in soula polno ter zelo udobno ritmično podlago vsem v zasedbi, prišli do lastnih zvezdniških točk, iz katerih so sijale glasbena strast, radoživost glasbenih idej in odlična igralska veščina. In to večinoma ležerno, brez napora, a zato toliko bolj prepričljivo. V tej dišeči talilni enolončnici, za katero je Mulatu Astatke spisal lastni recept, je sleherno uho v drugogodbaški Katedrali lahko enostavno našlo vsaj nekaj po lastnem okusu. 

Bombino je s svojo tričlansko zasedbo koncert začel sede, spokojno in akustično. Po treh skladbah mirnega, zibajočega prepevanja ob ognju so prižgali električne kitare in pri peti skladbi je bil motor te štiričlanske puščavske trans rockovske zasedbe že pri polni delovni temperaturi. Medtem ko je basist v rokavicah zlagal plemenske proto funk ritme, ki so godbi dajali folklorno sidrišče, so na relaciji med bobnarjem, Bombinom kot solo kitaristom in ritem kitaristom frčale iskre, ki so izhajale  iz očitnega glasbenega navdušenja in pristne predanosti, zatopljenosti v lastno glasbo. Tako pri Astatkeju kot tudi pri Bombinu smo lahko videli, da skupina dela kot stroj, a tam, kjer ima Mulatu kot dirigent zasedbe nadzor nad glasbenim dogajanjem, se Bombino kot rockovski puščavski junak prepušča godbi s celim telesom in se v njej tudi izgubi. K temu transu ga spodbuja ritem kitarist, ki zveni in deluje, kot da je prispel naravnost iz zgodnje faze Talking Heads in so mu glasbene sanje, da bi lahko igral z Jamesom Brownom leta 1969. Smernice godbe Bombino vendarle ne skočijo iz tirnic niti v dolgih skladbah, ki so se jim včeraj mestoma prepuščali, kajti ko se bend zaklene v groove, lahko v njem ostane neskončno dolgo, ker bobnar Corey Wilhelm, ki ima držo v slogu Patricka Carneyja iz The Black Keys, ne popušča in ne vijuga niti na trenutek. Kljub vsej intenzivnosti izvedbe, glasbeni virtuoznosti Bombina kot tuareškega Hendrixa in privlačnosti opevane neskončnosti saharskega bluesa je bilo slišati, da bi Bombino lahko imel v svojem rokavu kakšno pesem več, s katero bi svoj izjemni puščavski kitarski trance rock prestavil v višjo sfero glasbenih užitkov. A to bo prišlo s časom. Možakar ima za zdaj vendarle samo dva albuma ter tudi ves talent, da s časom svojemu že zdaj zelo prepoznavnemu in spoštovanemu imenu doda še kopico prepoznavnih pesmi. Bombinova tolpa je bila videti kot mladi puščavski jezdeci na dolge proge.

S suverenim nastopom Mulatuja Astatkeja in vročo predstavo Bombina je bil petkov drugogodbaški večer v Šiški vrhunski glasbeni dogodek.