MY BEST FIEND, THE LIFT

Kino Šiška, 5. 5. 2012

V soboto je v Kinu Šiška prvič gostovala ameriška zasedba My Best Fiend, ki je februarja pri založbi Warp izdala svoj prvenec In Ghostlike Fading. Koncert je otvoril domači trio The Lift.

Zasedba My Best Fiend je čista novost. Njihov prvenec In Ghostlike Fading je februarja izšel pri angleški založbi Warp, ki se sicer v veliki meri posveča elektroniki in njenim raznolikim odvodom, a se je v zadnjih letih pričela ukvarjati tudi z bolj bendovskimi oz. rockovskimi zasedbami. Za primer lahko naštejemo bende: Battles, Grizzly Bear, !!! (CHK CHK CHK) in celo Maximo Park.

Naštetemu primerno je bend album nemudoma predstavil v domačem New Yorku, pa seveda na ameriškem festivalu South By Southwest, nato se je konec aprila odpravil še na mesečno turnejo po Evropi. Seveda pa kljub našteti podpori in samem potencialu zasedbe to ne pomeni, da je bend nemudoma zajahal veliki val. Evropska turneja se po večini odvija v manjših klubih in tudi v Kinu Šiška so se predstavili v Komuni oz. v mali spodnji dvorani.

Malo številčno občinstvo je popestrilo nekaj obiskovalcev, na primer tisti klepetavi na desni ali pa tisti, verjetno rahlo opiti, ki je odplesal kar pred oder, ogovarjal bend v slovenščini in nato s pomočjo varnostnika odplesal še iz dvorane. No, na srečo omenjen oris dogajanja ni prestrašil zasedbe iz Brooklyna, ki je v dobršni meri odigrala svoj prvenec in že po prvih akordih dokazala, da gre za bend z jasno vizijo in odrsko prezenco. To gre pripisati predvsem frontmanu – pevcu in kitaristu Fredericku Coldwellu, ki je vsekakor izdelana odrska figura. Med počasnejšimi deli je roko vihtel visoko v zrak, spet drugič pa v razkoraku spominjal na legendarne rockerske glasbenike. Vizualno so My Best Fiend eden izmed množice novodobnih bendov z oprijetimi kavbojkami, s prevelikimi čevlji in karirastimi ali pa vsaj črtastimi srajcami ter z lasmi ravno nad očmi. Brez težav bi jih spravili v tako imenovano indie sceno, kar velja tudi za glasbo samo.

Očitno in tudi potrjeno je, da My Best Fiend zvok črpajo pri starejših zasedbah, kar odmeva predvsem v klaviaturah. Bobnar in basist sta skrbela za preprosto in učinkovito podlago, medtem ko sta v dobršni meri koncert barvali obe kitari, seveda na čelu z omenjenimi klaviaturami. Bend, postavljen okoli Coldwella, je glavni pečat dobil prav z njegovim vokalom, ki je v živo morda zazvenel celo bolje kot na plošči. Nekje med hrapavim in jokajočim razponom je vodil skladbe, ki so predvsem mirne in počasne, a v nasprotju z albumom v živo dobijo malce več širine, celo udarijo, a nikoli ne preskočijo nevidnega roba. My Best Fiend je bend, ki je po videnem in slišanem sodeč pripravljen na velike odre.

Dolgi potegi akordov, pompozne najave refrenov in skupno petje Coldwella ter klaviaturista Paula Jenkinsa so učinkovali kot dvoranske himne. Kot skladbe, ki bi odlično delovale pred množicami z naučenimi besedili, a so se v klubskem prostoru malce izgubile. Seveda to ni škodovalo celotnemu vtisu koncerta, ki je predstavil zanimivo zasedbo z absolutnim potencialom. In ta se lahko v prihodnosti, kot vse rock 'n' roll zgodbe, dvigne prav visoko, spet po drugi strani pa se lahko bend kaj hitro izgubi v današnji poplavi glasb iz vseh smeri.

Kot se spodobi je, koncert otvorila domača zasedba – trio The Lift, ki je zadnje leto zaradi drugih projektov, bolj kot ne, miroval. Trio, ki glasbo gradi predvsem na klaviaturah in kitari ter vokalu, se je odlično ujel v večer in težko bi bilo najti bolj primerno domačo predskupino. V kratkem nastopu smo slišali nekaj njihovih klasičnih skladb, ki se gibljejo nekje med rokersko psihadelijo in stonerskimi vzorci, zazibali pa so nas celo z reggae rockovsko tematiko. Ta je zazvenela v instrumentalni obliki, in sicer sovpadla s koncertom, pa čeprav bi bilo morda bolje, da bi se bend držal lastne smeri in to tudi bolj podrobno raziskal.

Uspešno so učinkovale vizualije, sestavljene predvsem iz mnogih barv in redkih posnetkov detajlov benda. Tu sicer ni šlo za nikakršen presežek, pa čeprav je bil vizualni del dobrodošel in je sodil k samemu zvoku benda.

Po videnem in slišanem sodeč bomo torej za peterico My Best Fiend še slišali, The Lift pa so po premoru dokazali, da se še niso izpeli niti ne utrudili. Utrudila se je očitno le koncertna publika, ki je, sploh zadnje čase, še manj raziskovalno nastrojena ter le redko z veliko obiskanostjo preseneti manj znana glasbena imena.