Nik Bärtsch's Ronin

Klub Cankarjevega doma, 21. 10. 2013

V sklopu mini balkanske turneje se je včeraj v Klubu Cankarjevega doma ustavil renomirani švicarski kvartet svojevrstnega zvoka, Nik Bärtsch's Ronin. Očividno iz same dobre volje, saj so igrali le za izkupiček od prodanih kart, ki pa se jih je vseeno nabralo kar dostojno število. Šlo je za iregularen koncert, ad hoc postavljen tako rekoč brez sredstev, in obisk tega benda je bil res izjemno nenadejano presenečenje. S seboj so, kot je v njihovi navadi, pripeljali še tonskega tehnika in lučkarja ter pripravili vseprežemajočo hipnotično izkušnjo, ki je kar brez premora trajala skoraj dve uri.

Ta zasedba je ob ponedeljkih običajno v Bärtschevem lastnem klubu, kjer ima javne vaje, kar je navada, ki se je drži že od leta 2004 dalje. Tekom teh devetih let k svojemu – relativno omejenemu – korpusu kompozicij pristopajo po metodi, ki jo narekuje ravno ta praksa. Same kompozicije se imenujejo moduli, kar pomeni, da jih dejansko lahko prosto združujejo v večje, modularno sestavljene kose, hkrati pa so tudi ti posamezni moduli izjemno gnetljiva tvar. V odnosu do te so še posebej pomembni njihova izjemna uigranost, skupna odrska kilometrina in medsebojno poznavanje. Ronin so namreč ob vsej tej fluidnosti kompaktna zasedba, ki svoj vsakokratni material podajajo s takšno preciznostjo, da je kar težko dojeti obseg in odprtost njihove improvizirane metode.

Na nek način ta njihov način dela korespondira s še enim bendom, ki se obeta te dni, in sicer s soničnimi magi The Necks. Le-ti namreč niti nimajo vaj, njihov vsakokratni nastop je stvar trenutka in roko na srce je njihova fluidnost še vedno povsem druga liga od Ronin, katerih včerajšnje modularne improvizacije so bile zaradi svoje kolažirane narave morda nekoliko bolj grobe. No, na Neckse so Ronin sicer občasno spomnili tudi po sami zvočni krajini in že po definiciji to ne more biti nič drugega kot pozitivna referenca.

Kvartet Nika Bärtscha je še do lani držal tudi dodatnega perkusionista ter drugega basista in z včerajšnjo prenovljeno zasedbo je tudi njihova glasba dobila nekaj novega karakterja. Material, ki so ga igrali, je bil že zajet na njihovem lanskoletnem (ravno pred nekaj dnevi recenziranem tudi na dotičnem radiu) Live ploščku in dejansko je bilo moč prepoznati vse posamezne skladbe. A to je bilo tudi vse, saj so na včerajšnjem nastopu dodobra predrugačili svoj skulirano-eterični groove.

Bärtsch se je kar precej bavil z razširjeno tehniko igranja klavirja in njegovega drobovja, poleg tega pa je za dodaten žmoht uporabljal še električne klaviature. Sam klavir mu je služil tudi za perkusijo, za strunarstvo in za razmazano dromljanje, ki bi ga težko pripisal akustičnemu inštrumentu. Prej bi človek za vir označil kar računalnik in začetek prvega izmed štirih koncertnih kosov je še najbolj spominjal na zven ambientalne elektronike.

Poleg Bärtscha je odsotnost perkusionista fenomenalno zapolnjeval tudi pihalec Sha. Ta je z bas klarinetom sicer odigral nekaj melodičnih pasaž, a ga je še večkrat rabil za perkusijo ter kot izjemno subtilno orodje senčenja porajajoče se muzike. Njen hipnotični poliritmični minimalizem se je predvsem v prvih dveh komadih bavil tudi z intenzivnim modularnim kolažiranjem, tekom katerega so se okostja komadov plastila, prekrivala in izmenjavala kot v nekakšni groove orgiji.

Ta se je v drugem delu koncerta nekoliko pomirila in še posebej je bil navdušujoč tisti tišji del, ko so se redko razpostavljeni kosi klavirja, basa, bas klarineta in bobnov v mojstrski intenziteti izjemno čvrsto držali skupaj. Vrhunec te intenzitete in tudi najbolj presunljiv del večera je bilo zadnjih nekaj minut bisa, ko sta se pianist in pihalec vse bolj umikala iz minimalističnega funka in sta potem ostala le še bas in boben. Ta dva sta igrala vse tišje in tišje in se stišala do skoraj neslišnega dialoga in bolj ko sta bila tiha, bolj je rasla napetost v dvorani in bolj močno ju je bilo slišati. Ob koncu je za kar nekaj trenutkov čez dvorano sedla tišina, za katero se kar ni dalo reči, ali je še vedno glasba in ali bo iz nje zrasla še kakšna vitica groova, ali pa je to vendarle konec koncerta.