Nils Frahm, Dawn of Midi

Kino Šiška, 6. 5. 2015

Včeraj je Kino Šiška gostil dva znanca ljubljanskih koncertnih odrov: Dawn of Midi, njujorško skupino minimalističnega jazz techna, ki je v istih prostorih nastopila že leto poprej, ter berlinskega elektroničarja in pianista Nilsa Frahma, ki je dotlej nastopil v prostorih Menze pri Koritu marca 2012.

Poleg tega, da so oboji navdušili že na svojih prvih nastopih znotraj meja naše države, pride do izraza dejstvo, da bi lahko bil isti koncert dobro obiskan tudi v prostorih Cankarjevega doma, Metelkove mesta, Križank, Kina Šiška in tako dalje. Tovrstna glasba privablja pestro paleto ljudi, zato tudi ni bilo presenetljivo, da se je šišenska Katedrala dodobra napolnila že ob nastopu predskupine Dawn of Midi.

Večinoma sedeča publika je toplo pozdravila trio, ki je igral daljše verzije skladb z njihove zadnje plate, poimenovane Dysnomia. Način njihovega koncertnega nastopa je bil podoben skupini The Necks – te smo v Ljubljani nazadnje videli pred slabim letom dni - ki v enodelnem nastopu minimalistično spreminjajo tok glasbe. Dawn of Midi so se za razliko od omenjenih The Necks nekoliko bolj posvetili ritmičnemu variiranju kot pa ustvarjanju hipnotičnega občutenja in prepletanja instrumentov. Da so s tem korak bližje elektronski glasbi, priča tudi bobnar Quasim Naqvi, ki ne uporablja činel, in zgolj z preostalimi bobni in perkusijami stalno ustvarja beat, medtem ko se Aakaash Israni na kontrabasu in Amino Belyamani za klavirjem igrata s ponavljajočimi in počasi spreminjajočimi se motivi.

Za njimi je malo po deseti na oder stopil Nils Frahm, v čigar glasbeni svet smo se potopili za kar dobro uro in petinštirideset minut. V tem času je pokazal svoje veščine spajanja klasične in elektronske glasbene forme, ki jih je vseskozi spremljala glasbenikova skromnost med vmesnimi nagovori publike, ki je še dodatno povečala občutke intimnega doživetja sicer polne dvorane. V svojem nastopu je krmaril med trenutki nežnih melodij, ko je skladbe svojega klavirja in sintetizatorja posvetil še sedeči publiki, in časom, ko je v svoj zvok vključeval vedno več zaloopanih elementov, ki jih je nato spojil v elektronsko-akustični vrhunec.

Glasbenik, ki zase meni, da je elektroničar, navdušen nad klavirsko formo igranja, je na nastopu prikazal bolj podrobno sliko te trditve – elektronika mu na tem mestu služi kot podlaga, ki mu omogoča gradnjo svojih komadov, katerih vrhunci pa pogosto predstavljajo njegovo soočenje s klavirjem. Igrane skladbe s tem dodobra spaja z elementi improvizacije, odigral pa je tudi nekaj skladb z nove plošče Solo ter z njene predhodnice Spaces, med njimi denimo tudi odsek, v katerem na klavir igra s toaletnimi krtačami.

S tem nastopom se je ta mladi glasbenik ponovno dokazal kot skladatelj, ki zna klavirsko skladanje mrežiti z elektroniko in z njim presenečati širšo množico. Ta ga je tudi včeraj ob vsaki priložnosti nagradila z bučnim aplavzom. Pokazal je tako svojo docela sladkano kot tudi stopnjevalno-energično glasbeno plat, vse skupaj pa predstavil predvsem kot intimno doživetje njega samega.