Odraščanje slovenskega hip-hopa

Gala Hala, Metelkova, 24. 6. 2016

O slovenskem hip-hopu se zdi kar nehvaležno podajati kakršne koli splošne izjave. Tu in tam lahko slišimo, da je ta žanr pri nas trenutno slabo zastopan in ne daje novih presežkov, a se na raznih koncih Slovenije okrog talentiranih posameznikov dejansko razvijajo in vzdržujejo manjše scene. Te so načeloma sposobne proizvajati relativne internetne hite, a hkrati hodijo povsem po obrobju širše družbene zavesti. Razloge za to lahko morda iščemo v samem odklonilnem odnosu nekaterih segmentov družbe do manj konvencionalnih muzik, hkrati pa je vendarle tudi res, da se iz kvantitete raperjev zadnjih desetih let ni izcimila pričakovana kvaliteta.

Vzpostavljanje glasbene scene se sicer nikoli ne odvija ločeno od družbe in je vedno tesno vezano na vlogo medijev, kulturnih institucij in klubov, ki vsi s svojim programom oblikujejo okus svoje klientele. Društvo Kapa že enajsto leto vsak zadnji petek v mesecu v klubu Gala hala, ob redkih priložnostih pa tudi drugje in ob drugih dneh, organizira rap večere koncertnega cikla Rapetek. S tem je skozi dober in raznolik hip-hop koncertni ter DJ program vzpostavljena redko videna programska kontinuiteta, s čemer na kohezivnosti pridobivata tudi hip-hop scena in subkultura. Rapetki v Galo privabijo zelo heterogeno skupino rap navdušencev, med katerimi je nekaj tudi takšnih, ki sicer Metelkove niti ne obiskujejo. V tem, v sami naravi glasbe ali pa le v dobrem izboru nastopajočih se skriva skrivnost Rapetkovega uspeha, ki se izraža v morda najbolj sproščenih in najbolj divjih žurih daleč naokoli.

Ob tem pa seveda hip-hop nikoli ne funkcionira le na nivoju glasbe, temveč je kompleksen sistem idej, vrednot in konceptov, ki se odražajo tudi skozi modo, ples in samo vedénje. V glasbenem smislu pa daje hip-hopu usmerjenost v besedila možnost prenašanja sporočil in s tem kataliziranja družbenih sprememb. Od svojih začetkov v sedemdesetih se je hip-hop precej spremenil, a družbeno kritiko še vedno prenaša na dokaj podoben način. Kljub temu ali zaradi tega je postal že tako razširjen, da je v zadnjem desetletju, če sem prištevamo t.i. hip-pop glasbo, vsaj v zahodnem svetu najpopularnejša glasbena zvrst med vsemi etničnimi skupinami.

Sociologi in antropologi hip-hop sicer preučujejo kot postmoderno glasbeno formo, delno že zato, ker ne temelji le na produkciji novih tekstov, torej novih kulturnih artefaktov, temveč skozi tehnike didžejanja, samplanja in remiksanja, torej tudi skozi recikliranje in apropriacijo išče nove načine ustvarjanja pomena. Hip-hop je poleg tega močno vezan na sodobne tehnologije, njegova postmoderna narava pa se kaže tudi v njegovem poudarjanju lokalnega in trenutnega, medtem ko druge zvrsti večkrat lovijo univerzalno in večno.

Pri družboslovnem preučevanju glasbe se zadnja leta več pozornosti usmerja prav v njen presek s fizično lokacijo, torej z lokacijo njenega nastanka in konsumpcije. Rap je morda tako priljubljen prav zaradi svoje sposobnosti pripovedovanja zgodb in ustvarjanja mitov iz na videz vsakdanjih tematik. Nekateri povzdigujejo svoj način življenja, mnogi pa tudi svoj kraj odraščanja, torej kraj socializacije in ustvarjanja osebnosti. Hip-hop umetniki po vsem svetu večinoma še vedno ustvarjajo pod vplivom ameriških rap zvezd, a v svojem okolju težko uspejo, če ne ustvarijo nečesa svojega in lokalnega, kar bo morda tudi utrjevalo lokalno skupnost.

Alienova Leva scena je npr. neke vrste spomenik Slovenije in Ljubljane v času tranzicije in velike imigracije. Duo Dandrough je malce kasneje opeval Maribor, svoj okraj je za vedno zaznamoval Klemen Klemen, N'toko pa npr. ne komentira lokalnega, ampak podobno prostorsko specifičen slovenski nacionalni karakter in naše družbene vrednote. Na svoje okolje pa so že s poudarjanjem svojega naglasa ali lokalnega dogajanja močno vezani še mnogi ostali relevantnejši predstavniki slovenske rap scene zadnjih let, npr. Tekochee Kru, raperji velenjske scene in primorski posamezniki.

Obrat k opevanju kraja svojega odraščanja raperjem pogosto daje plodno besedilno materijo in jim omogoča gradnjo umetniške persone, a to samo po sebi še ne prinaša presežkov. Organizatorji rap večerov znajo povedati, da bi z veseljem večkrat gostili slovenske artiste, a je krog takšnih, ki bi bili sposobni in zaslužni na lastnih plečih nositi enega izmed Rapetkov, res ozek. Novo dobo slovenskega rapa morda napoveduje uspeh Matter, ki res mitologizirajo Kamnik, a niti niso toliko odvisni od samega rapanja. Njihove pesmi namreč nosi že progresivna elektronika, ki je v stiku s svetovnimi smernicami, ob tem pa njihovi promocijski pristopi in njihove persone kažejo še to plat hip-hop estetike.

Vse našteto hip-hop dela za zelo samosvoj skupek lastnosti, ki ni lahko prenosljiv ali priučljiv, a ni zato nič manj relevanten. Popularna glasba in subkulture so v sodobnosti gotovo močno sredstvo konstrukcije identitete posameznikov, pa jih družba ali pa izobraževalni sistem morda ne jemljeta dovolj resno. Organizatorji Rapetka so v smeri izobraževanja in morda tudi zaradi pomanjkanja hip-hop podmladka organizirali natečaj Mladi Rapetek, ki je osnovnošolce spodbudil k ustvarjanju in spoznavanju hip-hop kulture.

Na natečaju je žirijo prepričala peterica, ki je v petek pozno popoldne s predstavitvijo ustvarjenega naredila prve prave korake v svet hip-hopa. Občinstvo so seveda predstavljali predvsem sorodniki nastopajočih, a smo bili nad nivojem predstavljenih izdelkov tudi nevtralni opazovalci kar presenečeni. Rebeka in Aneja sta odrapali zabavno pripoved o svojem šolskem dnevu, pri tem pa je bilo besedilo boljše kot pri nekaterih levih slovenskih odraslih raperjih. Še resnejši potencial morda kaže Gašper, ki ga je rap mentor Zlatko ves čas klical kar Prešeren, in se je dejansko vživel v pesnika, ko je rapal o Vrbi, o ''uka žeji'' in seveda o neuslišanih muzah. Presenetil pa niti ni le z besedilom, temveč tudi s flowom in s samim hip-hop pristopom.

Tega sta že ponotranjila tudi Niko, ki se je najprej izkazal z didžejanjem, nato pa je izvedel še hip-hop plesni nastop, ter Kevin, ki je navdušil z beatboxanjem. Talenta torej mladim ne manjka, pri projektu pa je v vsakem primeru glavni širši pomen širjenja hip-hop kulture in kreativnega preživljanja prostega časa. Letos so organizatorji pogrešali le še kakšnega grafitarja, še bolj zanimiv pa bo projekt, ki bo že naslednje šolsko leto hip-hoperje iskal med srednješolci.

Pravi hip-hop dan se je nato v velikem slogu zaključil s 122. Rapetkom, ki je tokrat v Galo drugič pripeljal legende srbske in regionalne rap scene, Bad Copy. Ti s svojim družbeno-kritičnim humorjem v živo res zvenijo še bolje kot na albumih, ob njih pa je svoje k hip-hop praznovanju dodal sveži velenjski didžej dvojec Toljo Toljo, ki morda nakazuje še lepe čase slovenske hip-hop produkcije. V petek so bile dovoljene sanje.