OMAR SOULEYMAN

Gala hala, 27. 6. 2014
[Foto: Jozo Elektronik]

Odkar je sedem let nazaj pri založbi Sublime Frequencies izšla prva kompilacijska plata Omarja Souleymana, je njegov uspeh zgolj rastel. Po nekaj petsto bootlegih, posnetih na različnih svadbah, ki so se prodajali po sirskih kioskih, je njegova glasba naenkrat prestopila meje države, v kateri je nastopal, obenem pa je svoje poprejšnje meje prestopila tudi njegova prepoznavnost. Ta je z novimi izdajami na Sublime Frequencies vestno pridobivala na jakosti, pravzaprav vse do prestopa k Ribbon Music, kjer je v prejšnjem letu izdal album Wenu Wenu. Tu se je ob eksponentni rasti poslušalcev zunaj gravitacijskega kroga Sublime Frequencies v kritični in nekritični javnosti zgodil tudi rahel preskok v mišljenju. Če je Sublime Frequencies založba, ki izdaja neznano in tujo-nam-glasbo, je Ribbon Music založba, kot se zagre, če karikiramo. Išče nove talente, bori se za prostor pod soncem, dočim je prostor za založbe, kot je Sublime Frequencies, že nekako določen: arhiviranje, prezerviranje in skrbna restavracija nekega drugega prvotnega stanja. S tem, da je Omar Souleyman dobil več prostora zunaj alternativne elektronske scene, da je razširil krog slišanosti, da je v resnici tudi posnel svoj prvi studijski album v smislu dodelane produkcije, je obenem verjetno izgubil tudi nekatere izmed najbolj kritičnih poslušalcev. Ravno v času takšne shizme pa se je sirski pevec pojavil tudi na letnem odru Gale Hale v okviru s svežino napolnjenega festivala Stiropor v koprodukciji s Kinom Šiška.

Kako si torej – če se vprašamo najbolj banalno vprašanje - utemeljiti množico plešočih na glasbo, ki so jo nekateri označili kot sirski turbofolk? Glasba, ki jo je predstavljal Souleyman, namreč izhaja iz dolge zgodovine sirske popularne godbe, ki pa ji je bila v digitalnih časih dodana elektronska podlaga in sinti z osnovnimi efekti in nekim določenim naborom zvokov. Kako se torej ta glasba razlikuje od turbofolka, ki sledi enaki strukturalno-historični tendenci? S (pre)kratkim odgovorom na to vprašanje bi najbrž zapadli ali (1) v svojevrstno moraliziranje, ali (2) v orientalizem ali pa celo, pod točko (3), v nekakšno lepodušniško opravičevanje muzičnega larpurlartizma. Tako bomo jasen odgovor na to vprašanje zaenkrat modro zamolčali, ne bomo pa spustili učinka, ki ga je imela Souleymanova glasba na marsikaterega včerajšnjega poslušalca. Ta je s svojo trans-vzbujajočo ritmičnostjo in stalnim dotokom pičšiftanih sintovskih linij Souleymanovega sodruga Rizana Sa'ida držala poslušalca v šahu, v podobnem občutju, kot ga je mogoče občutiti pri različnih tehnoidnih godbah in njenih odvodih.

Poleg omenjenega je Souleymanov nastop, za razliko od plate, izjemno dinamičen, njegova pojava v tradicionalnih oblačilih pa še pridoda k prej omenjeni problematiki orientalizma, ki nekako stoji med poslušalcem in glasbenikom kot ogromen rez, ki pa za vživljanje ne potrebuje popolne razjasnitve. Še več, piscu tega prispevka se zdi, da je nevednost ravno strukturni temelj tovrstnega uživanja, ki bi se v svoji nasprotni skrajnosti – čeprav še zmeraj veljavni – izražal kot popoln nadzor nad slišano glasbo, kot popolna diskretizacija slišanega na pomenapolne dele.

Včerajšnji enourni glasbeni lok je v svoji ravni črti dinamičnosti postregel s hitiči z raznih plat, denimo z Ali Kodino ali pa z Wenu Wenu z nove plate, kot bis pa smo slišali tudi starejši Leh Jani iz prve, najbolj čislane kompilacije. Souleymanova glasba je med nam poznanimi komadi valovala kot enakomerna morska gladina, ki tu in tam bušne nad običajno morsko gladino, a v vsakem trenutku obdrži svoj pritisk. Z vedno enakimi prehodi je Sa'id vzdrževal stalno napetost med bobnečim four-to-the-floor ritmom kick druma in Souleymanovim petjem, ki je na nek način delovalo kot povezovalen element med časovnimi otoki popolne utrganosti ljudstva pod odrom. Cirka tristoglava publika je dobro napolnila prostor letnega vrta Gale Hale, s tem pa se zdi, da je bil takšen zaključek festivala Stiropor - ki je s svojo žanrsko in glasbeno raznolikostjo vsekakor prevetril ljubljansko glasbeno dogajanje – precej uspešna izbira. Na eni strani odpira nevednim nove glasbene ponjave, tistim, že polnim raznorodne vednosti, pa jih zgolj servira na z arabeskami izumetničenem platnu. A na horizontu žal prekratkega nastopa najbrž ni odveč reči, da se vsaj strukturno, če ne že povsem estetsko enaka glasba pojavlja tudi precej bliže našemu geografskemu položaju, kot bi si morebiti upali priznati.