PAUL McCANDLESS, SAMO ŠALAMON & ZLATKO KAUČIČ

Kino Šiška, 25. 3. 2013

V spodnji dvorani Kina Šiška je včeraj nastopil jazzovski trio, ki ga sestavljajo kitarist Samo Šalamon, tolkalec Zlatko Kaučič in seveda znameniti pihalec Paul McCandless. Zasedba je za svoj zelo dobro obiskani nastop pripravila avtorski, individualiziran in zaokrožen program, katerega horizont so izzivalno razširjale tri samosvoje glasbene govorice, medtem ko je bilo osnovno polje določeno že z nekoliko posebno sestavo inštrumentov. Šalamon, bržkone tudi vodja zasedbe in avtor večine skladb, je s to zasedbo nadaljeval svoje raziskovanje forme brez basista, ki smo jo v različnih pojavitvah slišali že tudi v živo. Tokratna zvočna preja, spletena iz nadvse umetelnih zank, je bila še toliko bolj zračna, saj so vsi trije inštrumentalisti drug drugemu puščali veliko svobode in se ob sicer redkejših trenutkih popolnega zlitja raje posvečali natančnemu pointilističnemu dopolnjevanju in izpostavljenim solažam.

Večina gradiva, ki so ga izvajalci za ta nastop pripravili oziroma izbrali, je tako dobila značilno komorno, celo eterično kvaliteto, ki je vseskozi vzdrževala enotno vzdušje. Pri tem so mnoge skladbe vsebovale prepoznavne lirične melodije, pogosto zaigrane v unisonu, ki sta jih McCandless in Šalamon tu in tam nakodrala z improviziranimi ornamenti, v glavnem pa jim je Šalamon z osenčitvami nevsiljivo dodajal še nekoliko več globine. To je bila vsekakor legitimna odločitev, ki je, kot rečeno, pripomogla h krepitvi eteričnega, komornega vtisa, vendar pa se je na trenutke zdelo, da bi trio kot celota lahko zvenel še bolj bogato, če bi izbral več kontrapunktičnega kontrastiranja. S tem bi se tudi sicer dokaj stroge razmejitve na vodilno melodijo in solistične dele med sabo nekoliko premešale. Ne nazadnje so mnoge Šalamonove skladbe temeljile na bolj ali manj melodičnih ostinatih, ki so notranji krogotok skladb lepo zaključevali, na trenutke nemara že preveč hermetično.

Toda trio je znotraj svojega zvočnega polja vsekakor blestel. Paul McCandles, ki je med drugim igral sopranski in sopranino saksofon, oboo, različne piščali in basovski klarinet, je s svojo pretočno glasbeno govorico odlično dopolnjeval mehko in gladko fraziranje Sama Šalamona, s tem pa je tudi - pač na pričakovani način - ujel bistvo Šalamonovih skladb. Večina predstavljenega gradiva je namreč imela neko izrazito lirično, hkrati pa sanjavo, reflektivno in občasno posvečeno eterično kvaliteto, ki so jo pretrgali predvsem nekateri prefinjeni solistični odmiki. S tem pravzaprav ne mislim na očitne skoke v dinamiki, ko se je površinsko valovanje odmaknilo energičnemu žaganju, temveč drobne poudarke, ki so se komaj opazno dvignili nad površje.

Trio se je nekajkrat celo podal v bolj eksperimentalno improvizacijo, vendar se mi zaradi brezobličnosti zvočne gmote niti ni zdelo, da bi to bili njegovi najmočnejši trenutki, mogoče pač zato, ker so večinoma nastopili v vlogi linearnega zgoščevanja. Večji rez je denimo predstavljala skladba, temelječa na trdem, distorziranem rockovskem ostinatu, ki je pokazala, kako dobro Šalamon obvladuje svojo formo in da je dojemljiv tudi za druge čustvene podčrtave. A moram reči, da me pri tej in še eni, bolj klasično zazibani skladbi ne bi motilo, če bi bila v zasedbi še bas in polna bobnarska baterija.

Sicer pa sem imel občutek, da je bil Zlatko Kaučič tokrat izjemno navdihnjen in je, če je to sploh mogoče, prekašal samega sebe. Ugibam, da je k temu pripomogla tudi narava večine Šalamonovih skladb. Kaučič je s svojo talno postavitvijo tolkal in drugih zvočil dodajal odlične barvne poudarke, sledil melodijam in celo ujel ključne točke trenutnega solista. Značilna nadrobljenost njegovega igranja je – tako kot Šalamonova odločitev, da bo mnoge solistične dele odigral res sam, brez harmonske ali melodične spremljave – seveda še podkrepila zvočni pointilizem celote. Kaučič je že takoj v prvi skladbi odigral enega svojih najboljših solov, s katerim je presegel kompozicijski okvir in skladbi dodal plemensko zveneče podtone, vključno z vokalnimi dodatki, ki so - kot v primeru zloga “ha!” - daleč presegali morebitno semantično osnovo.