PICABOJ

Gala hala, 14. 6. 2012

Fidži, nekoč del trojca Ironic Tronic skupaj z DJ Borko ter bratom DJ Dadom, eden od vokalov prvotnih Cancelov ter glas razpadle zasedbe Leftegg, je pred kratkim svoje ime spremenil v Picaboj. Pod tem imenom je v začetku meseca izdal tudi svoj dolgo pričakovani prvenec „Tudi jaz imam čustva“, o katerem se je po ljubljanskih ulicah govorilo zadnjih nekaj let. Po vseh kolobocijah je album po nekaj letih dela in napovedi vendarle ugledal luč sveta, z njim pa smo dočakali tudi promocijski koncert na Letnem vrtu Gale hale.

Živa zasedba Picaboja je precej nenavadna mešanica estetike klasičnega rapa, ki ga tvorijo emsi, DJ in klepetač, torej trojca kakršnih smo se v zgodovini hiphopa nagledali ogromno, ter živega organizma, saj na odru stoji še kitarist, klepetač pa se ukvarja tudi z efekti in raznimi drugimi zvoki. Še več, klepetač ni klasičen „hypeman“, ki komunicira s publiko, temveč bolj opravlja delo „bekvokalista“ na efektih in v bistvu prevzema vlogo odmaknjenega člana benda. Na nastopu Picaboja so te vloge opravljali producent albuma in avtor vse glasbe Schatzi na bekvokalih, DJ Dado za gramofoni, Miha Imperl na kitari in Picaboj kot avtor besedil, vodilni vokal in raper.

Okrog pol enajste večerne, se je na Letni vrt že naklapljala dobra stotnija poslušalcev, zaslišali so se zvoki remixa komada Umor v disku, nato pa je na oder priracala omenjena zasedba na čelu s Picabojem, obdanim s svojimi „trademark“ sončnimi očali. Picaboj je bil na začetku malce zakrčen nato pa se je sprostil, nekajkrat malce pobrkljal besedila in dokazal, da je močan na karizmi in simpatičnosti. Schatzijeva vloga je bila dokaj smešna, saj ga v vlogi vokalista nikoli nismo bili vajeni, a glavni del komunikacije je na sebi lasten, kar malce navijaški način, imel v rokah Picaboj. Med komadi skorajda ni govoril, temveč je le vzklikal „pica“, publika pa mu je vračala z „boj“. No, nekajkrat se je vendarle malce bolj razgovoril, prvič, ko je pred komadom „Pica“, aktualnim, tretjim singlom iz plošče podelil občinstvu nekaj pizz in drugič ob samem koncu.

Vzdušje koncerta se je stopnjevalo. Začetek je bil bolj klasično raperski, vmes smo slišali nekaj sentiš materiala, ob koncu pa še bolj diskotečne kompozicije. Publike je bilo iz skladbe v skladbo več, Picaboj pa je sproščeno, nezlagano in v svojem stilu podajal svoje, vsem razumljive in zelo prvožogaške tekste, kjer nam predstavlja zgodbe o lastni zasvojenosti, o tem kaj se zgodi, ko hoče postati gangster, o tem kako se peče pica, o seksi gospodičnah, o fantovskem večeru ter o raznih zgodbah in doživetjih iz njegovega življenja.

Med koncertom smo starejši ljubitelji Picabojevega repertoarja, doživeli tudi reinkarnacijo trojca Ironic Tronic, ko se je za gramofona preselil DJ Borka, Fidži in Dado pa sta odrapala legendarno „Kdo je kle kriv?“, s katero je imel Dado sicer nekaj problemov, saj zelo očitno komada ni odrapal že dolgo.

Picaboj je zanimiv iz večih aspektov, saj njegova večžanrskost raperske zgodbe spremeni v pop in obratno, glasbeno pa se skoraj v vsem odmika od klasično raperskega, nastopaškega in prežvečenega nastopa, a ohranja precejšnjo mero samozavesti. Resda je bilo prisotnih kar nekaj napak, ki pa jih je Picaboj odpravil z nasmehom in brez resnejših težav, dinamiko nastopa pa verjetno ruši zgolj to, da ima fant zgolj 10 solističnih komadov, kar naredi koncert precej kratek.

Picaboj ima svoj stil, poslušalce poskuša prepričati s preprostostjo, njegov problem pa je, da je premalo zajebantski ali angažiran za ljubitelje rapa in preveč raperski za ljubitelje popa. Tako je publika poplesavala bolj ali manj ob samem koncu in sramežljivo premikala glavo ob prvem, bolj raperskem delu koncerta. Publika bo tako verjetno ostala nekakšna mineštra marketingarskih glav, ki ne bo točno vedela kaj početi na koncertu in kaj fant predstavlja, saj besedilno in konceptualno precej odstopa od dela z Ironic Tronic, besedila pa interpretira v zelo podobni, mestoma celo monotoni, raperski maniri, katere rezultat je mlačna interpretativna vrednost. Problemi se sicer skrivajo v tem, da nam album vsebinsko ne pušča nič konkretnega, nobenih močnih zgodb, a hkrati poudarja svojo sproščenost in vpetost v vsakodnevni življenjski tokokrog posameznika. Korektno opravljen koncert, ki v živi različici prekaša vrednost albuma.