RICHIE KOTZEN

*Foto: Aleš Rosa/Kino Šiška
Kino Šiška, 27. 7. 2018

Fraza, da »rock n’ roll še ni mrtev«, v sebi odzvanja dve resnici. Prva je, da je žanr še živ … druga pa pove, da gre za dolgotrajno prehajanje, če ne celo umiranje v družbi post-rocka. Nedavni indici, ki zgovorno govorijo o boju za preživetje nekdanjih stebrov družbe rocka, so na primer predstečajni postopki tovarne legendarnih kitar po imenu Gibson ali trenutno negotova usoda magazina Rolling Stone. Obenem pa ugašajo zvezde scene, vsako leto jih je manj in tako smo, ko v naše loge pride kakšen frajer s scene, soočeni z vprašanjem - ali se priložnost zamujena vrne kdaj še ena?

Takšna negotovost žene v grabljenje kart z obsesivnim zanosom in tako se je zgodilo tudi s koncertom Richieja Kotzna, ki naj bi bil predigra festivala MotörCity, ki se bo odvil na tolminski festivalski fronti Sotočja sredi avgusta. Karte za koncert v Kinu Šiška so bile razprodane že tri tedne prej, najbolj zagrizeni Kotznovi fani pa so primorano kupili festivalsko vstopnico in si prilagodili svoj dopust v avgustu.

Ameriški kitarist, vokalist in še kaj je v bogati karieri, v kateri je posnel kar 20 albumov, ustvaril široko bazo zvestega poslušalstva. Pred dogodkom je bilo tako opaziti dosti tujcev, ki so priložnostno prišli na dogodek, kot tudi domačih fanboyev. Dvorana Komuna se je hitro napolnila in trojica - Richie Kotzen, bobnar Mike Bennet in basist Dylan Wilson – je svoj ritual pričela z uvodno Losing My Mind. Kmalu je bilo jasno, da bomo slišali veliko starejših komadov in nekaj novejšega materiala. Playlista je bila povečini obarvana s soulom začinjeno zmesjo rocka in bluesa, a je Kotzen tudi presenetil, ko se je usedel za klaviaturo in odigral baladno The Road. Njegov v visoke lege zašpiljeni glas je na momente asociiral na petje Michaela Boltona, a komad je zvenel dosti manj osladno. Softcore balade na srečo niso trajale dolgo in dobili smo, kar smo želeli, ko je v hitrejšem ritmu zopet pritekla Harley-Davidson infuzija kitarskih lickov v komadih, kot so Your Entertainer, Fooled Again, The Damned in War Paint. Richie je blestel najmočneje, ko je v elegantno zajebantskem stilu, ki v nekakšni rock pastoralni podobi spominja na nedavno preminulega Chrisa Cornella, odigral klasike, kot je War Paint, in priklical pevske spremljave poslušalcev v intimnem klubu.

Na koncertu se je bohotil Kotznov značilen stil igranja v kombiniranju legato in sweeping kitarske tehnike. Značilnemu zvenu je pridodala tudi poteza, da od leta 2007 ne uporablja kitarske trzalice. To ga sicer omejuje pri določenem igranju, a ga obenem poveže z njegovo kitaro, ki zasluži tudi svojo omembo v tej recenziji. Glasbilarska tovarna Fender mu je poverila ambasadorsko vlogo in se mu poklonila s serijo kitar z njegovim imenom. Kitare replicirajo Kotzenovo tobacco sunburst Telecaster z zlatim pickguardom ter potenciometričnimi knofi in DiMarzio humbucker magneti. Omenjena kitara zgleda tako sexy, da je prišla v mokre sanje nemalo najstnikov z od strun ožuljenimi prsti.

Richie je s spremljevalnim bendom tokrat poudaril svojo individualno kariero, ki pa je le del njegove ustvarjalne zgodbe. Pred nekaj leti smo ga lahko videli v superzvezdniški rock zasedbi Winery Dogs, ki sta jo tvorila še basist Billy Sheehan in bobnar Mike Portney iz skupine Dream Theater. Pred tem pa je v jazz-fusion odvodih sodeloval s kontrabas legendo Stanleyjem Clarkom in mojstrom bobnov Lennyjem Whitom v jazzovski superzasedbi Vertú. Komercialno prepoznavnost si je ustvaril v devetdesetih, ko je bil del glam metal ekipice Poison in kasnejšega radio hit projekta Mr. Big. Morda je naključje, da je ravno Mr. Big včeraj, samo pet dni po koncertu svojega bivšega kitarista, zasedel oder Kina Šiška.

Poteza organizatorjev festivala MotörCity, da ustvarijo predfestivalsko vročico s koncertom Richieja Kotzna se je očitno obrestovala, saj je bil prostor Komune nabito poln, kar v toplih poletnih večerih ni ravno prijetno, zato je bil občasno potreben tudi sprehod na zrak. Ker je bil ravno med koncertom tudi izredni Lunin mrk, ki je Zemljin satelit obarval rdeče, je ta nebni pojav pridodal nekakšni magični avri večera. Če naj bi ómen krvave lune prerokoval konec nekega časa, je za obiskovalce tega glasbenega večera rock n’ roll še vedno močno brcal brez kakršnega koli občutenja prehajanja v konec. Morda je ómen le za Richieja, ki je v večeru zaključil svojo evropsko turnejo.