Robert Jukić & KRAMP

Klub Cankarjevega doma, 24. 1. 2012

Tretji večer ciklusa Cankarjevi torki v Klubu CD je tokrat zopet pripadel slovenskemu avtorju. Na odru se je tokrat predstavil Robert Jukić z zasedbo KRAMP, s katero je predstavil lani izdano ploščo »Dobrote iz skrinje zarote«. Rahlo spremenjeni aranžmaji za namene koncertne izvedbe so tokrat odmevali pred maloštevilno zbrano publiko, ki je uglajeno in hladno spremljala dogajanje na odru.

V dvodelnem koncertu, ki je skupaj meril dobro uro pa pol, smo lahko večinoma uživali v skladbah s prej omenjene plošče, med katere je Jukić v koncertni program vrinil tudi nekatere nove skladbe, ki bodo najbrž krasile nov studijski izdelek.

Jukič je za pomoč pri koncertni verziji »dobrot« skupaj zbral uveljavljene slovenske glasbenike, ki so bili hkrati zaslužni tudi za nastanek studijskih posnetkov. Tako so se mu na odru Cankarjevega Kluba pridružili Andraž Mazi na električni in steel kitari, Sergej Ranđelovič-Ranđo na bobnih, Metod Banko na vokalu ter Tonč Feinig na hammond orglah. Obenem pa je Jukić namesto svojega prvega inštrumenta, kontrabasa, tokrat s pomočjo kitare dirigiral skupino ter priložnostno pridodal skupaj z Ranđom in Feiningom za vokalne parte.

Uvodna skladba »Konec« je nekako napovedala dinamiko preostalega koncerta. Melodični intro izpod prstov in strun Jukićeve akustične ter Mazijeve slide kitare sta ostala dva glasbenika barvno dopolnjevala, medtem ko je Banko s svojim nizkim glasom poskrbel za vokalno interpretacijo globokih Jukićevih besedil. Zanimiv dinamičen preobrat skladbe, ki se je zgodil nekje na polovici omenjene skladbe, je do takrat mirno melodično preigravanje zasukal v skoraj distorziran napev, ki je prijetno presenetil in dal slutiti, da bo nadaljevanje koncerta polno drugačnih in nepričakovanih aranžmajskih rešitev glede na studijske posnetke. Vendar me je prav ta predvidljivost in morda nekoliko medla izvedba skozi preostanek koncerta pustila nekoliko hladnega.

Čeprav je bila večina skladb zaigranih korektno, v smislu usklajenosti in dinamike, so bile nekatere stvari malenkostno nedovršene. Tukaj mislim predvsem na občasno preglasitev Bankovega vokala, ki je morda v nekaterih trenutkih resda učinkovito deloval tudi v ozadju, ampak se mi je osebno občasno dozdevalo, da je ostalim glasbenikom skupinska jakost malce ušla iz rok. Problematični so bili tudi zaključki samih kompozicij, ki so bili resda zajebantski, a vendar neprepričljivi in zmedeno neusklajeni.
Izvedbeno so najboljše zvenele hitrejše in dinamično glasnejše skladbe, ki so bile praviloma bolj bluesovske oziroma rockovske narave. Razlog tiči najbrž v zasedbi in sami karakternosti glasbenikov. Poleg pohvale vrednega Jukićevega brenkanja, s katerim je ritmično narekoval tempo, in obenem vedno briljantnega kitarskega fraziranja izpod prstov Andraža Mazija sta rockersko držo dopolnjevala na eni strani značilno bobnanje Ranđota, na drugi pa basovske in harmonične podlage Feiniga. Vse to je še kar spontano zadihalo v en izdihljaj v glasnejših skladbah, medtem ko se je v mirnejših zdelo, da glasbeniki niso povsem sproščeni.

Med boljše izvedbe gre izpostaviti skladbe »Resnica boli«, »Trese se trese«, »Za sabo« in »Me je sram«, ki so tudi med občinstvom doživele večjo naklonjenost. Po drugi strani pa so večinoma novejše, še ne izdane skladbe izpadle oddaljene in neprezentne. Zdelo se je namreč, da so počasne balade kljub odličnim posameznim aranžmajem skupinsko še vedno dihale ne povsem usklajeno, česar za prej omenjene hitrejše skladbe nikakor ne moremo trditi.

Kompozicije so pričarale črno-belo realnost sodobnega slehernika, ki je bila hkrati vizualizirana ob stranskih projekcijah. Za opevano tematiko je po besedah Jukića kriva velika količina prežvečenih spaghetti westernov ter potrošniška barvitost sodobne hipokrizije, ki uspešno zamegljuje mejo med dobrim in zlim. Besedilom, ki največkrat opevajo krute in temačne zgodbe, je primerno sledila tudi glasba. Ta je na trenutke spominjala na Morriconejevo filmsko glasbo, z dobršno mero dodatka energičnih kitar, bobnov ter vražjih orgel.

Učinek zabavnosti so sprožala Ranđova potovanja v vokalne vloge. Ta je v svoji znani maniri rahlo komično, a hkrati čutno odpel »Spusti in odpusti« ter »Sreča v nesreči«, ki so jo v nekoliko spremenjeni verziji ponovno zaigrali še v zaključnem bisu.

Poleg omenjenih hitov »Trese se trese« in »Me je sram«, ki jima gre priznati genialnost kompozicije, saj skladbi kar zlezeta v uho, je mogoče prav zadnja skladba rednega dela »O moj brat« predstavljala višek koncerta. Tu smo bili namreč deležni sproščenega muziciranja, ki je segal celo do svobodnejše improvizacije. Skoraj težavno sleditev tu prerojenega in neukrotljivega Feiniga, ki je na tem mestu poleg tipkanja po svojih klaviaturah skrbel tudi za vokalne parte, je skladba delovala živo in prepričljivo, čeprav ni šlo za 100-odstotno brezhibno izvedbo.
Glede na znanje in odrsko kilometrino vpletenih akterjev bi lahko tovrstni spontani okraski, ki so se tu razvili vse do gospel- bluesovske komunikacije, celotni koncertni zgodbi pridodali tisto piko na i, ki je manjkala vnaprej odlično zgrajenim temeljem in zanimivi poetiki Jukića. Ta vsekakor pohvalno nadaljuje tradicijo dobre slovenske avtorske glasbe, saj plošča »Dobrote iz skrinje zarote« predstavlja eno izmed kvalitetnejših glasbenih izdelkov tovrstne glasbe v Sloveniji v zadnjih nekaj letih. Zatorej bi v prihodnosti upravičeno pričakovali še bolj prepričljive nastope, ki bi dodatno obogatili glasbeno poetiko enega perspektivnejših glasbenikov slovenskega prostora.