ROPOTARNICA XXIV: BOJAN KRHLANKO

ŠKUC, Ljubljana, 25. november 2019

Mladen Stilinović, samooklicani ponosni leni umetnik, je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja predstavljal performans Umetnik dela. Stilinović je v tej akciji – spal. Postelja je bila njegov atelje. Štiri desetletja kasneje so seks igrače, ki ciljajo predvsem na uporabnice, postale vse bolj igrače za seks. Zavzemajo torej estetsko formo in naracijo užitka, ki vzpostavlja distanco v odnosu do fotorealistične faličnosti in se raje posluži lahkotnosti, vključenosti, radovednosti, pozitivnosti - igrivosti.

V ponedeljek, 25. novembra, se je v sklopu serialke Ropotarnica predstavil umetnik na delu – Bojan Krhlanko. Za tega umetnika na delu je delo – igra. V svoji igri skozi raznolike arhetipe kanalizira določene estetske forme, ki niso nujno sinhrone s tistimi splošnimi. A od trenutka, ko Krhlanko začne s svojo solistično multiplayer arkadno RPG strateško first person ... igro, do trenutka, ko se nasmehne ob neizbežni zmagi – tako pač je, ko se igraš sam –, nam je poslušalcem že popolnoma vseeno za kakršnekoli ustaljene načine muziciranja. Štos sicer ni v tem, da bi Krhlanko izumil toplo vodo impro-tolkaliziranja. Svakojaki muzičisti izkoriščajo lastno telo, vsakdanje objekte, mešanje godbenih žanrov, raziskovanje razširjenih zvočnosti glasbila. Marsikdo se kdaj posluži glasilk, spusti kakšen krik, zakašlja. Kakšnega asa pa torej skriva v rokavu Krhlanko, kako deluje njegov poker face?

Krhlanko je vsekakor znan po sodelovanju z različnimi zasedbami iz totalno raznolikih sfer muzike. Med njimi so RŠ poslušalstvu dobro znani vsaj Laibach, Brest, There Be Monsters, Litošt in Igor Matković Kvintet. O Krhlankovi vsestranskosti torej ne gre dvomiti, odličnost izkazuje v raznolikih kitarsko orientiranih linijah, podrasteh jazza, industrialu, etnu ... Po solističnih performansih sicer ni zelo poznan. Na vprašanje organizatorja, svojega Laibach sobendovca Vitje Balžalorskega, če gre za njegov prvi solo, je odgovoril: »Ja ... prvi v takšni obliki že.« Ampak solo, ki smo mu bili priča v ponedeljek, se je izkazal kot Krhlankov doma. Po setu tolkal, ki jih je razprostrl pred seboj, se je gibal suvereno kot v temnem prostoru, ki ga poznaš do obisti. Zgodbo in notranjo raznolikost mu omogoča nekakšna otroška radovednost, s katero je tokrat znal celo samega sebe presenetiti. Njegovo navdušenje ob igri je bilo nalezljivo, občinstvo je gruvalo in se režalo in delovalo je, kot bi se vsi radi malo skupaj igrali - Krhlanko, dej posod igrače, mi bi tud! Evo, to je ta as, skriva se v takšni igri.

Če je Stilinović umetnika na delu raziskoval v njegovi pasivnosti, ga Krhlanko raziskuje skozi akcijo. Skupen jima je užitek, užitek pri delu. Krhlanko skozi igro užitka format preformansa estetizira povsem po svoje, tolkal se ne loteva fotorealistično. Tolkalo zanj ni definirano enciklopedično, tolkalo je vse in tolkalo je delo, ampak delo je igra in tolkalo je igra. Ko je igra zakjučena, se neizbežni zmagovalec dvigne nad igrače in reče: »To je blo to. Utrujen sem.«

Tako smo to razumeli ...