Russian Circles, Helms Alee

Kino Šiška, 5. 4. 2015
foto: Živa Kočevar

Včeraj se je v Šiški odvil koncert dveh ameriških udarnejših post-metal skupin, Helms Alle iz Seattla ter čikaških Russian Circles. Slednji so obiskovalce nagovorili že v nedeljo, ko so preko facebooka podali obvestilo o razprodanem koncertu. Naknadno, na dan koncerta, pa so Russian Circles sporočili še, da je razprodan tudi njihov koncert v Leipzigu in Londonu ter poslušalce na splošno opozorili na veliko povpraševanje po kartah za njihovo spomladansko evropsko turnejo. 

To se je opazilo tudi včeraj, ko je v času pred koncertom pred blagajno v upanju na karte čakala vrsta ljudi, ki pa so bili večinoma še vedno primorani ostati pred vhodom spodnje šišenske dvorane. Na prvi pogled se zdi škoda, da se je koncert dogodil v spodnji, manjši dvorani, čeprav je povsem razumljivo, da je obiskanost koncerta vnaprej težko predvideti, sploh v primeru včerajšnjega večera, saj je na koncert prišlo občutno število tujcev.

Ne glede na to se je dogodek pričel z vnemo skupine Helms Alee, ki so kot predskupina prikazali lep glasbeno-idejni kontrast čikaškim sopotnikom. Za razliko od Russian Circles je ta dvotretjinsko ženski trio svojo sporočilnost kombiniral z vokali vseh treh nastopajočih. A kontrast med rjovenjem kitarista Bena Berellena na eni in bolj poetičnim petjem Dane James na basu na drugi strani je bil na trenutke v konfliktu z ognjevitim, sludgeovskim hruščem, a so vseeno uspeli prikazati suveren nastop. Njihova udarna estetika je spominjala na skupino Esben & The Witch, ki je še pred dobrim letom stala na istem odru, a sta se oba banda vidno razlikovala predvsem z Benovim dretjem ter tempom bobnarskega divjanja, ki ga je utelesila Hozoji Margullis. Helms Alee so za seboj pustili dodobra napolnjeno dvorano, ki pa je že nestrpno pričakovala nadaljevanje večera. 

Ker se med pavzo med obema bendoma ni vrtela nobena glasba, je v minutah pred koncertom Russian Circles suspenz prihajajočih ustvarjal kitarski noise. Ko sta se na odru zgrnila megla in ko se je skoznjo prikazal soj luči, je dvorano zajel brezbesedni glasbeni perfekcionizem v postmetalskem žanru. Ta perfekcionizem se je kazal predvsem v višjemu rangu kvalitete opreme Russian Circles, saj so, kot omenijo v enem izmed intervjujev, zelo precizni pri doseganju zamišljenega zvoka. Hkrati jim njihova oprema omogoča popolnejši nadzor nad pozornostjo, ki jim je posvečena. Kadar so torej želeli jasno prevzeti pozornost publike, recimo ko so iz uvodnega drona prešli v dinamičen komad, se je to kazalo z nenadno spremembo glasnosti hkrati z donečnostjo bas kitare Briana Cooka, ki je publiko hitro utišala. Še očitneje se je ta sposobnost jemanja pozornosti kazala znotraj komadov samih, ko so v popolni odsotnosti vokala zvočno narativnost prevzeli inštrumenti, ki so v toku komadov kombinirali popolno umirjenost, skladbeno stopnjevanje in temperamentno razgrajanje. Skozi koncert je sicer postal vzorec njihove glasbe predvidljivejši, a v dobri uri in pol se jih nihče ni mogel naveličati kljub vedno bolj zatohlemu prostoru v razprodani dvorani. 

Moč Russian Circles se je na koncu izkazala predvsem v smislu izpolnjevanja pričakovanj publike, predvsem tu ciljano na kvaliteto zvoka in poustvarjanje vzdušja s studijskih albumov. Russian Circles so z resnimi obrazi ujeli precizno ustvarjen trušč, ki se je izraziteje odrazil v uspešno izvedenem zadnjem komadu Harper Lewis. V celoti se je s tem zaključil suveren večer dveh koncertnih triov, ki sta z vsemi udeleženimi prikazala užitek postmetalske razgrajaške glasbe.