Sajeta 2012

Sotočje, Tolmin, 24. - 29. 7. 2012

Ob sotočju Soče in Tolminke smo se prejšnji teden sproščali na kreativnem taboru Sajeta, ki je letos potekal že trinajstič. Tistim, ki Sajete še ne poznate, naj povemo, da gre za majhen festival, ki obiskovalcem podnevi ponuja zanimiv nabor ustvarjalnih delavnic, ob večerih pa pester koncertni program. Tega zaznamuje predvsem glasbeno iskanje in eksperimentiranje, kar je povsem ustrezen kriterij za oblikovanje dovolj koherentnega in hkrati dovolj raznolikega programa v širokem spektru med jazzom, etnom, elektroniko in še čem. V duhu vsesplošnega tarnanja o finančnih zagatah se je Sajeta v zadnjih letih sicer nekoliko skrajšala, vendar s kompromisno rešitvijo: prve dni festivala tako potekajo zgolj delavnice, proti koncu tedna pa se jim pridruži intenzivnejše večerno dogajanje.

Letos so se delavnice začele v torek, uradna otvoritev festivala pa se je v Tolminu zgodila v sredo. Večer ni bil prav dobro obiskan, vendar je šlo konec koncev bolj kot ne za obred. Prisluhnili smo kratkemu govoru organizatorja ter si ogledali retrospektivni dokumentarni film o Sajeti in predstavitev računalniških programov, ki na podlagi določenih algoritmov ustvarjajo slike. Za uvod in zaključek so poskrbeli lokalni veseljaki Tminski Madrigalisti, ki vsakdanje reči in življenjske modrosti opevajo v ljudsko zvenečih avtorskih skladbah. Te so večinoma enostavne in se pravzaprav modro izogibajo kakšnemu naprednejšemu večglasju. Poanta je v tem primeru pač v šaljivih besedilih ter veselju do petja in pitja, v tem kontekstu pa je bil njihov nastop prav uspešen. No, da vse skupaj le ne bi izpadlo preveč lahkotno, je eden od pevcev izkoristil priložnost še za sočno in vztrajno obsojanje vsakršne represije, čemur je publika – četudi malce zadržano – pritrjevala z aplavzi.

Glavni oder je v četrtek otvoril trio Kabinet čudes Brutka Bimbiča. V njem igra glavno vlogo ugledni harmonikar in skladatelj Bratko Bibič, ob njem pa sta še Polona Janežič s klaviaturami in Vasko Atanasovski s pihali in računalnikom. Glasbo, ki jo igrajo, bi resnično lahko opisali kot kabinet čudes: sestavljena je iz razmeroma enostavnih elementov, ki spominjajo na vsa mogoča izročila od ljudskih pesmic do klasike in jazza. Mešanje raznorodnih vplivov v prizadevanju za zveličavno nadžanrskost sicer ni nič novega, vendar Kabinet čudes tako početje presega, saj teh vplivov ne stereotipizira, temveč jih zakriva v samosvojem izrazu. Ta deluje cinično in kabarejsko, najbrž tudi zaradi Bibičevega vokala, ki zveni kot čudna mešanica Branka Završana in Petra Mlakarja.

Kabinetu čudes Brutka Bimbiča je sledil srbsko-britanski duo Arhai, v katerem se prek elektronskih podlag plete etno-ambientalen vokal Jovane Blacković in virtuozna tambura Adriana Leverja, ki je sicer tudi priznan folk kitarist. Oboje, tako petje kot igranje, je bilo s tehničnega vidika izvedeno na visoki ravni, vendar pa je koncert tekel nekoliko preveč linearno in monotono. V kompozicijah ni bilo velikih zasukov ali eksperimentov, podlage pa so se pogosto zdele preveč newage-ovsko eterične. Za soliden koncert se moramo tako zahvaliti predvsem Leverju, ki je lahkotno brzenje po tamburi nadgrajeval s finim občutkom za fraziranje in dinamiko.

V petek smo najprej prisluhnili italijanski zasedbi The Homesweepers. Kvartet izhaja iz okvirov klasične jazzovske svobodne improvizacije, ki jo nadgrajuje z digitalno in analogno elektroniko. Slednja tu ni v funkciji generiranja ritma ali koketiranja z drugimi žanri, temveč gre bolj za dopolnjevanje zvočne slike s šumi in ropotom. Kljub temu je v teh vzorcih mogoče prepoznati ritmiko, ki jo nekoliko poudarja kontrabasist Giovanni Maier. Ta je med drugim že sodeloval tudi z Zlatkom Kaučičem, o čemer smo govorili v eni izmed letošnjih Tolp bumov. Prav Kaučič je skupaj s priznanim romunskim violinistom Alexandrom Balanescujem nastopil naslednji. Tudi tokrat je nastopil brez klasičnega seta bobnov – te nadomeščajo razni manjši bobni, tamburini, činele, lonci, ropotuljice, igrače in drugi predmeti, ki oddajajo zvok. Z njimi Kaučič slika teksture, s posameznimi udarci gradi vzdušja, ki jih nato z drugačnimi udarci spet preseka, prijetne melodične zvene prepleta s hrupnimi, nezvenečimi, na prvi pogled neuporabnimi predmeti. Činele zna na primer dolgo pustiti čisto pri miru, nato pa jih spretno izkoristi, da razpon v dinamiki poveča še za dodatno stopnjo. Občasno se kateremu od predmetov posveti, kot bi po njem tolkel prvič in šele raziskuje njegovo zvočnost. Zvočila pogosto premetava in nato iz teh naključnih tonov tvori nove vzorce. Ne trudi se imeti vsega pod nadzorom, ali bolje rečeno, ne pretvarja se, da ima vse pod nadzorom. Tako pride v smislu virtuoznosti najbolj do izraza njegova sposobnost poslušanja, kar se kaže tudi v razmerju do Balanesca na violini. Ta je petkov koncert pravzaprav vodil, saj je iz svojih razdrobljenih tem redno prehajal v bolj repetitivne, lažje razumljive vzorce, čemur pa je z izjemnim občutkom sledil Kaučič. Njun skupni presežek je tako predvsem v usklajenosti, s katero prehajata med vzdušji, naprimer med nežnim in grobim ali med urejenim in naključnim.

Nič manj presežen pa ni bil niti zadnji petkov koncert. Mednarodna zasedba Velkro, katere člani so tudi koordinirali letošnjo glasbeno delavnico, je na letošnjo Sajeto prinesla največ alter-rockovske udarnosti, pri čemer je bil nosilni steber norveški kitarist Stephan Meidell. Ta je komade zaznamoval z bolj jasnimi rifi, ki so bili tako zvočno kot kompozicijsko pogosto tudi v funkciji basa, stilsko pa bi jih lahko umestili med post-rock, skandinavsko ambientalno estetiko, bolj klasičen jazz, avantgardni noise in občasno celo enostavnejše progresije, kakršnih smo vajeni v indie rocku. Svojo zvočnost je Meidell širil še z igranjem z violinskim lokom in loopanjem. S hitrimi, nadrobljenimi ritmi, ki jih je pogosto obračal in lomil, je kompozicije držal v napetosti portugalski bobnar Louis Candeias, v ospredju pa je bil domači saksofonist Boštjan Simon. S saksofonom je gradil atmosfero, vodil glavne melodije in se spuščal v intenzivne solaže. Vse skupaj je zvenelo precej razburljivo in vsesplošno navdušenje je bilo nagrajeno s kar dvema dodatkoma in apokaliptičnim koncem.

Zadnji koncertni večer Sajete se je začel z nastopom domačega benda Dubzilla, ki se ga poslušalci Radia Študent gotovo spomnite kot enega od izbrancev Klubskega maratona 2008, njihovega prvega albuma pa kot ene od lanskih izdaj Založbe Radia Študent. Kljub temu, da so Dubzilla svoj sobotni koncert odigrali povsem korektno, pa se vzdušje na Sajeti takrat ni zaiskrilo. Eden od glavnih razlogov za to so bili prešibko ozvočeni basovski toni, ki jih je bilo sicer mogoče slišati, ne pa čutiti. Poleg tega ali prav zato je preveč ljudi obsedelo na klopeh, ki so bile namenjene poslušanju manj plesno navdahnjenih izvajalcev. Čeprav si lahko predstavljamo razloge za uvrstitev nastopa domačega benda pred nastope uglednih gostov iz tujine, si vseeno dovolimo ugibati, da bi Dubzilla na Sotočju dosti bolje delovala v poznejših urah, ko bi tiste klopi lahko tudi mirno zložili ob rob prizorišča.

Po tem nekoliko medlem uvodu je svoj nastop skorajda neopazno začel nemški elektroničar Jan Jelinek. Koncertiral je namreč kar izza mize tonskega tehnika, s čimer je prizorišče dodobra prevetril. Med tem ko je bil posnetek njegovih rok nad sintetizatorji v živo projiciran na stropu šotora, se je radovedna množica okoli izvajalca razporedila v krog, tisti bolj sproščeni pa so lahko zapolnili plesišče pod odrom, brez da bi ostalim zakrivali pogled. Glasba je tekla v dovolj intenzivnih ritmičnih strukturah, da je bilo nanjo moč poplesavati, hkrati pa jo je Jelinek vseskozi postopno in z občutkom moduliral skozi razne šume in semple, ki so bili dovolj zanimivi tudi za bolj napeta ušesa. Le občasno je pustil prevladati atmosferičnim občutjem, ki so ponavljajoče vzorce podrla, da je nato iz nastalega minimalizma lahko gradil nove.

Večerni program letošnje Sajete je zaključila razširjena madžarsko-bolgarska zasedba Meszecsinka, v kateri je tudi eden izmed bivših članov Korai Öröm, ki se jih z nostalgijo spominjajo obiskovalci Sajete pred enajstimi leti. Meszeczinka črpajo iz panonskega ljudskega izročila, ki ga svobodno prepletajo z vplivi iz drugih koncev sveta in sodobnejšimi prijemi. Osrednji element je vokal Annemari Oláh, ki spretno in sproščeno prehaja med različnimi tehnikami petja. Vzdušje zaznamuje predvsem kromatična, molovska melodika, ki jo spremlja tekoča in brzeča ritmika tolkal in basa. O vprašanju vsebinske vrednosti tovrstnih fuzij etna in "ne-etna" na tem mestu ne bomo razpredali in tudi na koncertu se avtor tega prispevka vanj ni pretirano poglabljal.

V splošnem lahko letošnjo Sajeto le pohvalimo. Zdi se, da se je zaskrbljujoč trend prejšnjih let, ko je postajal festival vse bolj urejen in brezoseben, ob menda nekoliko bolj razumevajočem odnosu lokalnih oblasti vendarle obrnil. Nedvomno je bilo mogoče čutiti pozitivne učinke selitve kampa na dobro staro lokacijo nad Sotočjem, poleg tega pa je bilo presenetljivo usmiljeno tudi vreme, ki tokrat za spremembo obiskovalcev ni namočilo in so to po svoji volji lahko počeli v Soči. Trinajsta Sajeta je svoj konec dočakala v nedeljo popoldan, ko sta se na odru zvrstili še predstavitvi obeh glasbenih delavnic – tiste za otroke in tiste za odrasle. Zvečer, ko je velika večina obiskovalcev prizorišče že zapustila, pa so v kiparski delavnici še vedno igrale motorke.