Salonski, poslovilni koncert

Gala Hala, 16. 5. 2018

Na ne ravno topel sredin pomladni večer, ob priložnosti koncerta zasedbe Salonski, je bil že pred vhodom v Gala Halo lep zbir ljudi in generacij, nabranih iz različnih vetrov. Ker se vodja zasedbe Domen Finžgar za lep čas odpravlja v tujino, je bil to Poslovilni koncert, ki bi se moral odviti na letnem vrtu Gala Hale, a so se organizatorji dogodek odločili izpeljati kar na toplem v dvorani. Ko so se ljudje namestili in dvorano že dodobra napolnili, je na oder prikorakala šesterica.

Salonski so domača neo-folk zasedba, ki že več kot desetletje prepleta različna glasbena izročila, od tanga, countryja, šansona, klasike, filmske glasbe, vse do hip-hopa in narodnjakov. V napovedih za koncert in v intervjuju za Radio Študent so koncert napovedali tudi kot predstavitev novega albuma, ki bo izšel v poletnih mesecih.

Zasedba je nastop otvorila z udarnim komadom Tango za mentalno mrtve, nadaljevala pa s skladbami z albuma Fauna in publika v klubu je bila hitro ogreta. Po nekaj uvodnih skladbah je Domen izrazil veliko veselje, da lahko z bendom igrajo v hardcore klubu, kot je Gala Hala. Predstavil nam je tudi anekdoto o njihovem prvem koncertu v nekem novomeškem lokalu, ko jih je publika po le dveh komadih izžvižgala z zahtevo po narodnjakih. No, v Gala Hali je bilo tokrat ozračje definitivno pozitivno.

Sledila je delna predstavitev novega materiala s plošče, ki bo izšla poleti. Atmosfera, prej obarvana s tangom, se je prelevila v gerschwinovske melodije, in Domnova trditev, da se bo z novim albumom harmonika umaknila iz ospredja ter se stopila v bolj komorno celoto, se je potrdila. Nove melodije izpadejo večplastno, glavne motive prevzemajo različni inštrumenti, kar nikakor ne izpade močneje razdrobljeno, temveč se spretno poveže v koherentno celoto.

Iz zasanjane filmske atmosfere v linijah začetka 20. stoletja je občinstvo nato prebudila že znana viža Ljubezen delala. Dramski lok koncerta pa je dosegel vrhunec s komadom Four Wallsv blažji in počasnejši verziji, kot jo poznamo s posnetkov. Sledila je predstavitev članov zasedbe, ki jo je preglašal nepretrgan aplavz.

Že znani komadi so delovali kot premori med segmenti predstavitve novega albuma, ponovno je začel odzvanjati dialog klavirja in harmonike. Primerjalno s starejšimi deli zasedbe je v novem materialu zaznati občutno več klavirja, zvok Salonskega pa se iz pripovednih načinov seli v bolj atmosferične vode. Iz koncertne dinamike je izstopal solo na harmoniki, ki je s hitrimi menjavami med glasbenimi temami malček izgubil pozornost občinstva. A tudi po tem odvodu je bilo občinstvo kmalu spet pri stvari, s komadoma Sinice in V Calgaryju ni letališča. Sledil je bučen aplavz.

Vodja zasedbe je nato oznanil, da je sedaj pa res že nastopil čas za zadnje dejanje. V prostoru je začel zveneti komad Letni časi, spisan pred več kot desetimi leti, kot prvi komad zasedbe Salonski. Otožno preigravanje in petje ob melodiji je zopet pospremil navdušen aplavz, med občinstvo pa so se pomešali še posamezniki, ki so v preteklosti sodelovali s Salonskim. Dve ukuleli, dodatna violina in pianistka so preigravale napev Prišla bo prišla. V petje se je vključilo tudi občinstvo in vse skupaj je pričaralo izrazito nostalgično vzdušje ob začasnem slovesu benda. Sledil je aplavz, preglašen z navdušenimi vzkliki. Koncert je bil zaokrožen kot slovo in upanje na čimprejšnje ponovno snidenje.

Po koncu enournega koncerta je prostor še kar ostal napolnjen s salonsko atmosfero. Generacijsko mešano občinstvo se je še zadržalo ob mizicah, tisti, ki so stali, pa so se imeli priložnost rahlo zazibati v jazzovskih funky ritmih pod taktirko Andreja Pervanje.