Soap&Skin \/s Maria Minerva

Kino Šiška, 15. 10. 2011, in Channel Zero, 18. 10. 2011

foto: David Lotrič

V preteklih dneh smo imeli v Ljubljani priložnost obiskati koncerta dveh vzhajajočih in vedno bolj vidnih zvezd na alter-pop nebu. Na petkovem v Kinu Šiška se je s projektom Soap&Skin predstavila Anja Plaschg, na torkovem v metelkovskem klubu Channel Zero pa Maria Juur, ki nastopa pod umetniškim imenom Maria Minerva.

Gre za mladi glasbenici, ki šele dobro začenjata svojo ustvarjalno pot. Obe prihajata iz manjših evropskih držav, prva iz Avstrije, druga iz Estonije. Ne skrivata ambicij po širši prepoznavnosti, ki jo vsaj v alternativnih krogih v precejšnji meri že dosegata (med drugim sta že bili "nataknjeni na najbolj slavne vile" - Pitchfork). Zaradi teh ambicij pesnita večinoma v angleškem jeziku. In ne nazadnje, obe se z glasbenim izrazom gibljeta v polju alternativnega popa.
Kljub prenekaterim vzporednicam, ki se ponujajo kar same od sebe, sta nastopa ponudila dve povsem različni glasbeni izkušnji. Razumljivo. Alternativni pop je navsezadnje izjemno odprt in domala neomejen prostor, h kateremu za povrh vodijo različne, prepletajoče se, ravne ali zavite, poznane ali na novo odkrite (stran)poti.

Če gre verjeti najpopularnejši spletni enciklopediji, je Anja pri imenovanju svojih glasbenih vplivov neposredna - med njimi izpostavlja Xiu Xiu, Cat Power, Björk, Nico, Aphex Twina ter skladatelja Sergeja Rachmanninova in Aarva Pärta. Po drugi strani Maria praviloma ne našteva glasbenih imen, ampak raje spregovori v širših, navidez bolj ohlapnih kategorijah. Tako je bilo tudi v torkovem intervjuju za Radio Študent, ko smo lahko ujeli misli, kot so "name zagotovo vpliva estetika sodobnih dub oziroma, če hočete, basovskih glasb" ali "rada imam ritmično, plesno muziko" in "že od nekdaj me zanima pop, nič manj kot avantgardna glasba".

Pri tem pa je zanimivo dejstvo, da v glasbi Soap&Skin le stežka zaznamo prvine Anjinih vzornikov. Še več. Odsevu avre urbanosti in sodobnih pogledov na pop kot umetnost in na umetnost kot pop, kar bržkone zastopata Xiu Xiu, se, paradoksalno, celo veliko bolj približa Maria Minerva! Prav tako pa tudi občutku za zvočno futuristiko, ki že od nekdaj krasi Björk; tavajočemu in na bežen pogled neprizadetemu tipu vokala, ki je lasten Nico; napredim elektronskim ritmom, katerih boter je Aphex Twin; ali zasanjanim, počasi razvijajočim se melodijam mojstra sodobne klasične glasbe Aarva Pärta.

V kontekstu gledanja na glasbeno preteklost se mi do neke mere zdita zgovorni tudi izbiri in izvedbi prirejenih pesmi, ki so sotvorile koncertni repertoar ene in druge glasbenice. Soap&Skin je nastop na polovici prelomila z ritmično in melodično zelo zanimivo interpretacijo pesmi Voyage Voyage Jean-Michela Rivata, pri čemer pa se v vokalnem smislu ni posebej oddaljila od izvedbe Desireless. Poleg tega me je način njenega petja prav na tem mestu prvič jasno opomnil, da bi med svojimi glasbenimi vplivi nemara lahko omenjala tudi Sinead O'Connor. V zadnji tretjini kocerta smo slišali še poizkus interpretacije pesmi Pale Blue Eyes Louja Reeda, ki pa je v mojih očeh le potrdil, da Anja vendarle ni prototip nove spontanosti in odbitosti (nekateri jo primerjajo celo z Diamando Galas), saj je v primerjavi z enim od očetov avant oziroma art-pop-rocka in v nasprotju s sporočilom Reedove pesmi izpadla nekoliko ... pale, torej bledo.
Maria se je interpretacij tujih pesmi tekom svojega repertoarja lotila precej sproščeno, o čemer na neki način priča že sama izbira. Prvi je iz njenega neprekinjenega audiofoničnega niza pokukal rhythm and blues hit šestdesetih let Bobbyja Sharpa, Unchain My Heart, seveda v popolnoma vesoljski preobleki, primerni letu 2011. Drugega, katerega naslov sem žal preslišal, pa - z izjemo poznavalcev plesnih glasb - niti ne bi opazili, če ga Maria ne bi posebej napovedala.

Soap&Skin se sicer naznanja kot Anjin eksperimentalni glasbeni projekt, a se je ob živem nastopu hitro izkazalo, da gre v resnici za relativno konvencionalni koncert markantne pevke in klaviaturistke s spremljevalno skupino in sporadično podporo danes že skoraj nepogrešljive glasbene opreme, računalnika. Pesmi z vokalnimi linijami vred temeljijo na spevni, lahko sledljivi, po večini molovski melodiki, ki skupaj s premišljeno in ravno prav spreminjajočo se odrsko osvetljavo sicer pričara verodostojno temačno vzdušje, a do potankosti izdelan nastop dopušča bolj malo prostora za eksperiment.

Prav zaradi dejstva, da nič ni prepuščeno naključjem, je težko oceniti Anjino pristnost, ocena katere bi nam najverjetneje olajšala sodbo, ali gre res za "wunderkind" in znanilko prihajajoče generacije, kot jo hvalijo nekateri kritiki, ali je vse skupaj le lično ovit in do obisti izvežban dramski paket mlade skladateljice.

Nekaj dodatnega dvoma o prvem je Anja v nas naselila kar sama, ko se je pri izvedbi skladbe Spiracle poslužila zanimivega, brechtovskega vizualnega trika - tekom pesmi je bila namreč s polno jakostjo osvetljena samo publika. A ne glede na to, ali nam je s tem hotela preprečiti, da v miru uživamo, ali omogočiti, da na drugačen način uživamo v enem od njenih največjih hitov, je s to potezo dala posebno mesto eni - vendar ne "kar eni" - pesmi vis-a-vis preostalemu predstavljenemu opusu.

V nasprotju z dramsko ubranostjo Soap&Skin je nastop Marie Minerve skozi vizualni minimalizem preprostega niza hladnih odrskih luči ter z ravno prav seksi in hkrati vsakdanjo pojavo nastopajoče ponudil lepo dozo do kosti slečene resničnostne urbanosti današnjega časa, kot ga živijo posamezniki v večjih mestnih središčih. Vtis te je moč slutiti tako iz njenega neobremenjenega pristopa h glasbi kot iz na prvi pogled brezbrižnega, a z druge perspektive lucidnega razumevanja art-popa kot polja, kjer se neprestano prepletajo glasba, ideje in posameznikova dejanskost. Maria zase pravi: "Ker ne znam igrati nobenega inštrumenta, se je eksperimentiranje z digitalnim generiranjem zvokov zdelo nekakšna logična izbira." Tako plodove tega eksperimentiranja kot omenjene poglede na glasbo skozi svojo odrsko prezenco solidno prenese iz osame svoje sobe v jugovzhodnem Londonu, kjer trenutno biva, v klubsko okolje, kjer zadnje čase vedno pogosteje nastopa.

V svoj mantrični niz skladb nas je popeljala s prizemljenimi in odkritosrčnimi besedami v stilu: dobrodošli, hvala, da ste prišli, zdaj pa se prepustimo in zaplavajmo v sfero mojih zvokov. In mestoma navzoči medlosti njenega avdio seta navkljub smo konec koncev dobili točno to, po kar nam je bilo rečeno, da smo oziroma bomo prišli.

Ne glede na to bodo šele Marijini prihajajoči projekti pokazali, ali bo uspela splavati, predvsem pa za seboj pustiti vidnejšo sled v morju sodobnih, na momente plesnih, a načeloma resnih klubskih glasb, in nemara ob tem celo zajezditi katerega od večjih prihajajočih valov. Anji Plaschg je to v določenih glasbenih sredinah, zlasti na evropskem kontinentu in očitno tudi pri nas, že uspelo.