Sonica 2018 - 10. obletnica, 2.del

različne lokacije, Ljubljana, 24.9. - 29.9.2018

Festival Sonica in njegovih deset let, drugič: najprej o glasbeni plati ponedeljkovega otvoritvenega koncerta v Cankarjevem domu, nato o večeru perfomansov in razstav v Cukrarni ter še o petkovem klubskem večeru v Rogu. V tokratni recenziji Sonice se ne držimo linearnega časa: le zakaj bi se ga morali, ko pa doživetja z lahkoto postavimo enega drugemu ob bok.

Glasba / RŠ recenzija

SONICA 2018 - 10. obletnica, 1. del

o preobčutljivosti

Sara Šabjan

 / 2. 10. 2018

Ponedeljek je ponudil izvedbo dela Negative Chambers, albuma glasbenikov Yairja Elazarja Glotmana in Matsa Erlandssona, za katero se je omenjenima na odru pridružila še trojica mlajših domačih glasbenikov na pozavni, violončelu in violi. Ustvarjalcema, ki po lastnih besedah ustvarjata dislocirano folk glasbo, je v živo umanjkala vzpostavitev lastnega okvirja. Soočeni z ekstremnim minimalizmom smo poslušalci uživali v napetosti samote, a s časom in preobčutljivi postali tudi otrpli in izgubljeni. Naslednji ponedeljkov izvajalec je bil Tristan Perich, ki je v okviru festivala v Cankarjevem domu premierno predstavljal novo skladbo Tone Patterns. Skladba temelji na modulaciji višine tona in je izrazito dinamično delo, v katerega Perich vključi širok spekter zvoka. Obenem je poslušalcu delo izredno dostopno, že zaradi dejstva, da na šahovnici podobnem inštrumentu določena točka na igralni površini korespondira z višino specifičnega tona, poslušalec pa tako vidno spremlja potek kompozicije.

Da je muzika matematika, je fraza, ki se ponavlja že od pamtiveka in je tudi neprikrit temelj kompozicij, albumov oziroma inštrumentov že omenjenega Tristana Pericha. Letošnja Sonica je, vsaj v uvodnih dneh, upravičeno gravitirala proti delu tega njujorškega vizualnega umetnika in skladatelja, enako pa bo krožil tudi sledeči oris festivalskega dogajanja v Cukrarni, dogajanja, ki je bilo predvsem razstavne in instalacijske narave. Perich, ki ga fascinirajo mikroprocesorji, programiranje naključnosti in avtomatizacija enobitnih zvokov, je tako v Cukrarni kot v Cankarjevem domu abstraktne podatke številk prevajal v vizualni oziroma slušni spekter. Razstavljene Mehanične risbe, 1-bitna simfonija in Vzorci hrupa so spoj inženirskih rešitev, predstavljenih v kontekstu umetnosti minimalizma, tudi ker v svojih reprezentacijah delujejo pač preprosto. Že izražena občutljivost za mehanično avtomatizacijo zvoka se je z delom Observations, izvedenim v duu z Jako Bergerjem, v preobčutljivost in organskost prevesila z vpeljavo ksilofon-look-and-sound-alike tolkali – krotalami, čeprav je bil Perichev solo nastop v Cankarjevem domu verjetno doživljajsko učinkovitejši od omenjenega dua. Poleg Perichevega performansa smo bili v Cukrarni priča še performansu umetnice Mike Oki. Oki je s svojim avdiovizualnim nastopom obiskovalce posedla v vhodni predprostor galerijsko urejene Cukrarne. S svojim haptičnim performansom Ethereal Resonance, opisanim s terminom neotipljivega zvočno-vizualnega prostora, je nasproti obiskovalcev projicirala zidove svetlobe, zvoka in megle. V vektorskih tunelih širokih žarkov ob zvočnem dromljanju, šklopotanju in kapljajočih odmevih je bila aluzija na genezo nečesa - česa(?) - neizogibna.

Omeniti moramo še starega znanca MoTe, Adama Basanta, katerega dve prostorsko-akustični deli, pripravljeni za festival Sonica, sta bili prav tako razstavljeni v Cukrarni, njegov koncertni nastop v sklopu festivala pa smo omenili že v včerajšnji prvi recenziji. V Cukrarni smo si torej ogledali dve njegovi deli: prvo, Potopljeni zakladi, predstavljen akvarij reči ter drugo, Prazen krog, poudarjen z nesmiselno črto, ki je obsegalo postavitev zvočnikov z mikrofonom v centru, postavitev, ki je v nepretrgani zanki zvok obenem zajemala in ga oddajala v prostor. Postavitev Praznega kroga je opisana kot delo brez globljega pomena, sicer pa teže tekstov, navezujočih se na različne svetovne krize in iz tega sledeča pričakovanja, nekaterim instalacijam in performansom tudi niso naredile posebne usluge. V tem smislu lahko za namen tokratne recenzije izpostavimo zvočni performans umetnice Tomoko Sauvage s podvodnim zvočenjem v Muzeju sodobne umetnosti MSUM. Pozdravljamo pa po koncepciji bolj urbane posege v prostor, denimo intervencijo mehaničnih Labodov, izdelanih iz satelitskih krožnikov Marca Barottija, interaktivno instalacijo v Ljubljanici kolektiva BridA, ter vizualno intervencijo video mapiranja prostora edinih domačih vizualk na letošnji Sonici, Smech in 5237, ki sta z zvočnim prispevkom Terranigme svojo intervencijo izvedli v Hostlu Tresor.

Na petkov klubski večer v Rogu bomo pogledali predvsem skozi prizmo nastopov Actressa in Leeja Gambla, čeprav sta ob njiju nastopila tudi domača Alleged Witches in Ninabelle. Ponovno bomo časovno nelinearno oko najprej vrgli na set Leeja Gambla, v aktualnem času festivalskega dogajanja povsod vidnega britanskega producenta. Gamble je v svojem DJ nastopu našel nagrade vredno kombinacijo leftfield techna in breakov, scene, ki jo enkrat mesečno fura tudi na radiu NTS. Da pa ne bo pomote, poznavanje oddaje nikakor ni zmanjšalo veselja, predpričakovani normativ selekcije in tehnične sposobnosti je namreč tako postavljen zelo visoko in je bil plesno razpoloženemu občinstvu v užitek. Ravno takšne okoliščine pa je pred tem nastopajoči in še močneje hajpani Actress izmaknil. Darren Cunningham je s setom, ki bi ga lahko razumeli kot plavanje med lastnim užitkarjenjem in sarkastičnim norčevanjem iz pripisanega statusa strašnega eksperimentalca, hote ali nehote s prstom pokazal na težavo občinstva Sonice in s tem seveda tudi nas samih. Radijsko didžejanje oziroma popolno neupoštevanje izenačevanja tempov komadov, žanrov in normativa plesnosti je večino občinstva pustilo v zadržanem godrnjanju.

Kako lahko torej na tem primeru pokažemo letošnjo temo Sonice – preobčutljivost - kot nekaj težavnega? Res kot pomanjkanje občutljivosti? Ali je prehajanje oziroma tranzitornost, ki ga Sonica postavlja v svoje temelje, kljub temu da je tako očitno v množici različnih karakteristik programa festivala, tu na nek način zastalo? Odgovor na to je še vedno pretežno - ne. Sonica je enostavno edina platforma, ki pri nas deluje s takšno odprtostjo do različnih tako žanrskih kot ideoloških vsebin. A mi - zaprta, majhna, sama nase nanašajoča se scena, ki se zbira okrog Sonice, tudi v smislu starostne slike, ki jo je v predhodni recenziji izpostavila Sara Šabjan - smo že postavili svoje stene. Kako drugače razložiti udobje občinstva v Cankarjevem domu, ne pa tudi ob nastopu Actressa?